Prva postna pridiga papeškega pridigarja p. Raniera Cantalamesse:
Delivci Božjih skrivnosti. Duhovnik, razširjevalec Besede in zakramentov. 

VATIKAN (petek, 5. marec 2010, RV) – Papeški pridigar p. Raniero Cantalamessa je danes v kapeli Odrešenikove Matere v Vatikanu imel prvo postno pridigo za svetega očeta Benedikta XVI. in Rimsko kurijo. Pridigi je dal naslov Delivci Božjih skrivnosti. Duhovnik, razširjevalec Besede in zakramentov. Gre za nadaljevanje razmišljanj o duhovniški službi, ki jih je p. Cantalamessa začel v adventnih pridigah. Današnje razmišljanje je postavil na četrto poglavje prvega Pavlovega pisma Korinčanom: »Imejte nas vendar za Kristusove služabnike, za oskrbnike Božjih skrivnosti« (1 Kor 4,1), iz česar je izpeljal dve osnovni nalogi, ki v novi zavezi pripadata duhovniku: oznanjevanje evangelija in podeljevanje zakramentov. Oboje ustreza dvema pomenoma besede »skrivnost«. Po eni strani gre za razodeto resnico, po drugi pa za konkretna znamenja milosti. Prvi pomen izpostavi vlogo duhovnika v odnosu do božje besede, drugi pa njegovo vlogo v odnosu do zakramentov. Skupaj orišeta podobo duhovnika kot pričo božje resnice in kot delivca Kristusove milosti, kot oznanjevalca in kot darovalca.

P. Cantalamessa je v pridigi spregovoril o Svetem Duhu, ki je notranja postava, zapisana v srce človeka, in je zatorej delovanje samo, živo in dejavno načelo. Prav tako je izpostavil milost, ki v novi zavezi prihaja iz Kristusove smrti in vstajenja ter opravičuje grešnika. Brez notranje milosti Svetega Duha bi tudi evangelij in nova zapoved ostala le stara postava, je dejal p. Cantalamessa in v nadaljevanju izpostavil, da Sveti Duh deluje po ljubezni. Gre za ljubezen, s katero nas Bog ljubi in s katero nam pomaga, da ljubimo njega in svojega bližnjega. Ljubezen je postava, je postava Svetega Duha, ki v kristjanu ustvarja dinamizem, ta pa kristjana spodbuja tako, da deluje v skladu z Božjo voljo, deluje samodejno in spontano, kajti deluje ravno v skladu z Božjo voljo in ljubi vse, kar Bog ljubi, je dejal papeški pridigar in dodal, da gre za delovanje iz privlačnosti in zanimanja in ne iz prisile. Dotaknil se je tudi vprašanja aktualnosti nove zaveze ter med drugim izpostavil, da začetek krščanstva ne pomeni povedati človeku, kaj naj stori, temveč pomeni povedati človeku, kaj je Bog storil zanj. Jezus namreč ni oznanjal, spreobrnite se in verujte evangeliju, da se bo približalo božje kraljestvo, ampak je govoril, da je božje kraljestvo že prišlo med nas in se zato naj spreobrnemo in verujemo. Najprej je prišlo odrešenje in nato spreobrnjenje, in ne obratno, je poudaril p. Cantalamessa. V krščanstvu seveda obstajajo dolžnosti in zapovedi, vendar so na drugem mestu. Na prvem mestu je dar, je milost, kajti »Mi ljubimo, ker nas je on prvi vzljubil« (1 Jn 4, 19). Iz tega daru nato izvira naša dolžnost in ne obratno, je poudaril papeški pridigar.

In kaj je torej naloga duhovnikov kot oskrbnikov božjih skrivnosti in učiteljev vere, je zastavil vprašanje papeški pridigar in nanj odgovoril: pomagati bratom, da živijo novost milosti, ki je vest o Kristusu. Jezus v evangeliju govori o »skrivnostih nebeškega kraljestva« (Mt, 13,11), da bi razkril svoj celotni nauk in predvsem to, kar se nanaša nanj osebno. Po veliki noči pa se množina vedno bolj približuje ednini, od več skrivnosti k eni skrivnosti, kajti vse božje skrivnosti so že zaobjete v skrivnosti, ki je Kristus. Središče krščanskega oznanila sv. Pavel jasno opredeli z besedami: »Mi pa oznanjamo križanega Mesija« (1 Kor 1,23) in »Saj ne oznanjamo sebe, ampak Jezusa Kristusa« (2 Kor 4,5). Tako je jasno izpostavljeno, da pri krščanstvu ne gre za učenost in nauk, temveč za osebo. Oznanjati Kristusa Križanega po Cantalamessovih besedah pomeni »vse osrediniti v Kristusu« (Ef 1,10), vsako dolžnost postaviti na njega, za cilj vsakega delovanja postaviti prinašanje ljudem »vzvišenost spoznanja Kristusa Jezusa« (Flp 3,8).