Ob letu duhovništva:
Zaljubiti se v božjo besedo 

Vsi svetniki imajo razviti čut za božjo besedo, ki ga zaznamuje zavzet in ljubeči odnos do razodete besede. Sv. Janez Vianej je božji besedi posvetil vrsto svojih pridig. V eni od njih je razmišljal o zaljubljenosti v božjo besedo. Takole pravi:

Pa mi boste rekli, kaj je treba storiti, da bo božja beseda obrodila svoj sad in nam pomagala, da se spreobrnemo? Kar morate storiti je tole. Morate samo proučevati ravnanje tistih ljudi, ki so prišli poslušat Jezusa Kristusa. Prihiteli so od daleč z iskreno željo, da bi uresničili tisto, kar jim bo Jezus Kristus naročil, da storijo. Zapustili so vse materialne stvari, niso več mislili na potrebe lastnega telesa, trdno prepričani, da bo tisti, ki bo nahranil njihove duše, bo tudi nahranil njihovo telo. Bili so tisočkrat bolj zavzeti v iskanju nebeških dobrin kot zemeljskih. Zapustili so vse, da bi lahko mislili le na to, kako bi uresničili tisto, kar jim je naš Gospod govoril. Motrite, opazujte jih, ko poslušajo Jezusa Kristusa in apostole: njihove oči, njihova srca so usmerjena v njih. Žena ne mislile na svojo družino, trgovec ni več usmerjen le na svoje posle, kmet ne misli le na svoje njive, mladi ne skrbijo več samo za to, kako bodo oblečeni. Vsi z veliko zavzetostjo poslušajo Jezusove besede in storijo vse, da bi si jih globoko vtisnili v svoje srce. Bolj čutni ljudje se sramujejo svojih nedostojnih užitkov in mislijo le na to, kako bi se jih otresli in dobili oblast nad svojim telesom. Sveta Božja beseda je postala edina njihova skrb. O njej premišljujejo, jo motrijo, o njej radi govorijo in so veseli, kadar se o njej govori.

Arški župnik se je pred svojimi verniki na glas vprašal, kako naj kristjan posluša Božjo besedo, da bo obrodila sad, da se bo spreobrnil. Vprašanja ne postavi dvakrat ali v več inačicah, ampak takoj preide k odgovoru. Ta pa je na moč presenetljiv in nenavaden. V duhu takratnega časa bi pričakovali, da bo to nizanje apologetičnih, neprizivnih trditev in moralnih zahtev, kako naj poslušamo Božjo besedo. Toda nič od vsega tega. Arški župnik je izbral izvirno, svetniško pot, po kateri je sam hodil. Poslušalce, ali bolje svoje vernike je povabil, naj se v duhu postavijo duševno stanje ljudi, ki so poslušali Jezusa Kristusa v Galileji in po vsej poti v Jeruzalem. Povabil jih je, naj se vprašajo, ali pri poslušanju Božje besede zapustijo svoje skrbi, svoje dnevne navezanosti, kot denimo, skrb matere za družino, samovšečno zamišljenost mladeniča ali mladenke, kako bi se lepo oblekel in se na najbolj mikaven način predstavil drugim, skrb trgovca za prodajo blaga in podobno. Arški župnik je naravnost namignil svojim vernikom, naj presodijo stopnjo svoje vasezagledanosti, samovšečnosti, sebičnih poklicnih in drugih drž, ki jih držijo zaprte v svoj mali jaz, ki ne pusti, da bi Božja beseda prinesla svojo osvobajajočo moč v dušo poslušalca. Arški pridigar je svoje vernike postavil pred veliko osebno vprašanje, ali je v njih kaj tiste drže, ki jo opazimo pri Jezusovih poslušalcih in so jo evangelisti zelo nazorno zapisali v svojih poročilih, kako so množice poslušale Jezusa. Opis poslušanja, ozračje sprejemanja Božje besede sveti arški župnik strne v zelo preprosto in zgovorno trditev, ko pravi, da je Sveta Božja beseda postala edina njihova skrb. O njej premišljujejo, jo motrijo, o njej radi govorijo in so veseli, kadar se o njej govori. V teh nekaj besedah je opisan odnos Jezusovih poslušalcev do Božje besede. Res je, da so Judje imeli nekako privzgojen spoštljiv odnos do Božje besede. Toda v Jezusovem primeru se je dogodilo nekaj čisto novega. Iz njegovih besed in dejanj je žarela posebna ljubezen do vseh ljudi, ki so jo najprej in najgloblje prepoznali preprosti in pobožni ljudje. Jezus je namreč z dejanji in besedo vstopal v njihova srca, odgovarjal na njihove stiske, pričakovanja, hrepenenja, premagoval strahove in jih pri vsem tem puščal popolnoma svobodne. Od nikogar ni nič zahteval, razen to, da trdno veruje v tisto, za kar ga prosi. Veruješ, da te morem ozdraviti? Če je bil odgovor verujem, ga je ozdravil, če takega odgovora ni bilo, ga ni ozdravil. Notranja dinamika takega odnosa je skrajno ustvarjalna. Kadar namreč prosilec potrdi svojo odločenost za dobro, v sebi usmeri svoje sposobnosti za delovanje v dobri smeri. In tu dobi Jezusovo potrditev, pomoč, še več, poseben dar, ki ga sprosti, pripravi in opogumi za ljubeči odgovor. Tak odnos je pogoj, da Jezusova beseda obrodi sad, kot ga je obrodila, ko jo je privič izogovoril. V tej svetnikovi trditvi je tudi sporočilo, da ima Božja beseda tudi danes isto moč, vendar pod pogojem, da jo sprejmemo vsaj s podobno držo, kot so jo sprejeli Jezusovin neposredni poslušalci.


Pripravil: p. Janez Sraka