Papež duhovnikom Rimske škofije: »Duhovniki, ki so pokorni Bogu in sočutni do človeštva, svetu prinašajo luč.«

VATIKAN (petek, 19. februar 2010, RV) – Papež Benedikt XVI. je včeraj dopoldne sprejel duhovnike Rimske škofije, v nagovoru pa med drugim izpostavil, da duhovniki, ki so pokorni Bogu in sočutni do človeštva, svetu prinašajo luč. Papež je svoje razmišljanje pripravil po metodi lectio divina in se osredotočil na nekatere odlomke iz Pisma Hebrejcem.

Sveti oče je starozavezno predstavo o mesiji primerjal s tistim, kar je Kristus dejansko pomenil v zgodovini odrešenja. Po starodavnem prepričanju bi mesija moral imeti predvsem kraljevsko podobo. Sv. Pavel pa v Pismu Hebrejcem vnese verz iz Psalma 110: »Ti si duhovnik na veke po Melkízedekovem redu« ter s tem celotno Sveto pismo postavi v novo luč. Jezus ne le da izpolni Davidovo obljubo in pričakovanje resničnega Izraelovega kralja, temveč prav tako izpolni obljubo resničnega duhovnika, je zatrdil papež. V Kristusu sta torej povezani dve obljubi: Kristus je resnični kralj, Božji Sin, prav tako pa je resnični duhovnik. Tako ves svet duhovniških obredij in žrtvovanj, ki išče resničnega duhovnika in resnično žrtev, v Kristusu najde svojo izpolnitev. Duhovništvo se pokaže v vsej svoje čistosti in globoko resnični, je nadaljeval papež ter izpostavil naslednjo značilnost Kristusovega duhovništva, ki vsakemu duhovniku daje smisel njegovega poklica. Duhovnik, da bi zares bil posrednik med Bogom in človekom, mora biti človek. Božji Sin je postal človek ravno zato, da bi bil duhovnik, da bi lahko uresničil duhovniško poslanstvo. To je tudi poslanstvo duhovnika: da je posrednik, most, ki povezuje, in tako človeku prinaša Boga, v njegovi resnični odrešitvi, luči in resnici. Pri tem je papež poudaril, da če je duhovnik most, ki povezuje človeštvo z božanstvom, se mora njegova duša hraniti v stalni in vsakodnevni molitvi ter v evharistiji. Kajti le Bog lahko duhovnika vpelje v Kristusovo skrivnost, vstopi v njegovo življenje in ga prime za roko. Vedno znova se moramo vračati k zakramentu, po katerem Bog duhovniku daje toliko, kolikor sam ne bi mogel nikoli dati, je dejal sveti oče in poudaril, da duhovnik mora biti zares Božji človek, mora Boga poznati od blizu in pozna ga po združenosti s Kristusom.

V nadaljevanju je rimski škof razmišljal o duhovniku kot človeku, ki svoja čustva in nagnjenja razvija v skladu z Božjo voljo. Biti resničen človek pomeni biti velikodušen, biti dober, biti človek pravičnosti. Stopiti s Kristusovo pomočjo iz zamračene človeške narave pa je po papeževih besedah življenjski proces, ki se mora začeti v času priprave na duhovništvo in se nato nadaljevati in uresničevati skozi celotno življenje. Duhovnik je namreč v polnosti uresničen človek in ima srce napolnjeno z usmiljenjem. Mi, duhovniki, je dejal papež, se ne smemo umakniti v izgnanstvo, kajti potopljeni smo v trpljenje tega sveta in moramo s Kristusovo pomočjo, združeni s Kristusom, iskati načine, da spremenimo ta svet in ga usmerimo proti Bogu. Ob koncu razmišljanja je sveto oče še pregovoril o pokorščini ter jo povezal s pojmom svobode. Božja volja namreč ni tiranska volja, ampak je ravno prostor, kjer najdemo našo resnično identiteto, je dejal papež in izpostavil, da pokorščina je svoboda.