Pepelnica: Človek, spomni se, da si prah, in da se v prah povrneš
»Človek, spomni se, da si prah, in da se v prah povrneš«. Če dobro pogledaš v današnjih
časih oba teživa k temu, da bi se počutila nesmrtna. Tudi obnašava se tako, kakor
da sva nesmrtna. Zato ni slabo, da se naju vsaj včasih spomni, da nisva nesmrtna.
Obred pepeljenja naju spominja, da je Bog Adama vzel iz prahu zemlje, ga oblikoval
in mu vdahnil oživljajočega duha. Ps 51 pa dodaja, da je Bogu všeč tisti, ki je skesanega
srca. Latinski izraz za skesanost je »conterere«, kar pomeni »upepeliti srce«. Ko
sva prizadeta in užaljena, ko doživiva krivico in se navkljub notranji stiski ne upreva
in ne znoriva, tedaj se zdi, kot da se najino srce spreminja v prah. Doživljava, da
je najino srce kot prah takrat, ko nič več ne zahtevava pravic zase in ne kričiva.
Šele takrat ko sredi stisk nič več ne zahtevava zase pravice in zadoščenja, Bog lahko
tvoje ali moje srce znova oblikuje. Šele tedaj lahko naredi iz naju novo bitje, ki
je sposobno čutiti drugače, ki si upa biti bolj človeško in hkrati tudi bolj Božje.
In prav to je smisel in cilj postne pokore in celotnega postnega časa: izročiva svoje
srce Bogu, da ga bo lahko znova oblikoval. Zato naju prerok Joel sprašuje: Ali se
bosta lahko spreobrnila k Bogu, če ne slečeta svoje ošabnosti in svojih vsakdanjih
utvar? Ali bi midva res iskala Gospoda, če bi se z nečimrnostjo in nasiljem lahko
sama zadovoljila in potešila? Če se bova v postu spominjala svoje končnosti, bova
lahko spet odkrila svoje možno dostojanstvo, ki izvira iz srečanja z živim Bogom.
Če se naučiva zaznavati smisel skrivnosti, ki jo živiva, tudi ko nama ne manjka težav
in stisk, bo najino srce dobilo nove moči, da bo lahko živelo do dna in končno našlo
veselje, ki ga išče.
Prve besede pepelničnega bogoslužja so: Gospod, ti ljubiš
vse svoje stvari in ničesar ne zaničuješ, kar si ustvaril. Ti pozabljaš grehe vseh,
ki se spreobrnejo in odpuščaš, kajti ti si Gospod, naš Bog«. Povabilo k postni pokori
temelji na tej izpovedi vere. V oči naju bode kontrast med strogostjo posta in lahkotnost
v katero naju vabi Cerkev na podlagi Jezusovih besed učencem: »Kadar se postite, se
ne držite čemerno kakor hinavci… Kadar pa se ti postiš, si pomazili glavo in umij
obraz«. V tem je razlika in kontrast med pokoro po človeških merilih in spreobrnjenjem
po Božjih merilih. Spreobrnjenje je vrnitev k zaupnosti in intimnosti, k vedno bolj
intenzivnemu zaznavanju navzočnosti Boga, ki nas ljubi in nas kliče k svoji ljubezni.
Spreobrnjenje je učenje, da na vse stvari gledamo v moči te intimnosti z Bogom. Odstraniti
morava zunanje in notranje kulise pred Bogom in pred seboj. Te kulise preprečujejo
zaupnost z Bogom in nama onemogočajo vstop v svetišče skrite kamrice najinega srca,
da ne moreva biti v družbi Boga in ga zato uporabljava v druge namene. Cilj postne
pokore je prav tem, da se znebiva teh notranjih kulis pred Bogom in samim seboj. Če
nama ne pomaga do zaupne intimnosti z Bogom, potem je bila najina pokora nekoristna.
Evangelij
opisuje spokorno držo na treh področjih: miloščina, molitev in post. Negativno razsežnost
pokore označi za hinavščino, pozitivna razsežnost pokore pa naju usposobi za pristno
komunikacijo z bližnjimi in Bogom. Miloščina je bratsko dejanje delitve, s katero
priznava, da je drugi najin brat. Molitev ukine nastopaštvo. Stvari ne delava zato,
da bi naju videli drugi ali da se postavljava sama pred seboj. Post podpira molitev,
da delava iz čistih in pravih notranjih nagibov. Posledično doživljava veselje. Ker
greva Bogu naproti postajava svobodna tudi za resnično srečanje s soljudmi. Hinavca
sva takrat, kadar sprevrževa cilj določenega dejanja. Storiva ga zaradi sebe in svojih
kratkotrajnih koristi, ne pa zaradi Boga. Zraven pa se razkazujeva še pred ljudmi.
Hinavščina je lahko subjektivna. To pomeni, da neko objektivno dobro stvar počnem
zaradi svojih prikritih in preračunljivih namenov. Moje srce ostaja zaprto in se ne
želi spreobrniti, čeprav navzven delam dobro. To je hinavščina. Takšna pokora ne bo
obrodila sadov, ampak bo moje srce še bolj zaprla pred skrivnostjo Boga in človeka.
Veselje je tisto, ki mi pokaže, ali je med mojim zunanjim dejanjem in notranjo držo
spreobrnjenja resnična skladnost. Pokoro in dobra dela opravljam z lahkoto. Ne pripisujem
si pomembnosti in ne iščem potrditve pri drugih.
Zato je pomenljivo, da naju
Cerkev za začetku postnega časa spominja prav na to lahkotnost s katero naj dajeva
miloščino, moliva in se postiva. Cilj vseh teh dejavnosti je spreobrnjenje srca. Spreobrnjenje
srca pa ni nič drugega kot sposobnost, da se spet srečava z Bogom, bližnjim in samim
seboj. Nagrada za to ni plačilo za opravljeno delo. Nagrada za to je polnost, ki jo
srce okuša kadar se pusti srečati Bogu po katerem hrepeni. Nagrada je polnost, ki
jo doživiva, ko se odpreva zaupnemu odnosu z Bogom, ki popolnoma preobrazi najin način
gledanja na vse in tudi čutenja.
Pavel poudari še en vidik postne pokore.
Njen smisel je v tem, da postajava Božja sodelavca. Povabljena k sodelovanju pri skrivnosti
sprave, da bi ljudje lahko doživljali Božjo ljubezen. Če se postiva la pred ljudmi,
jim s tem onemogočiva, da bi se tudi sami postavili pred Boga. Pred Bogom se postiva
takrat, ko živiva iz hrepenenja, da bi sprejela Božje odpuščanje in ga delila z drugimi,
kot znamenje Božje ljubezni, ki nas je dosegla. Bogu je všeč vsaka pokora, ki ustvarja
spravo. Zaradi ljubezni, ki jo v resnici doživljamo, v sebi in pred drugimi nič več
ne postavljamo kulis in lažnih pregrad. To je cilj miloščine, molitve in posta.