2010-02-16 14:48:06

Pepelnica:
Človek, spomni se, da si prah, in da se v prah povrneš


»Človek, spomni se, da si prah, in da se v prah povrneš«. Če dobro pogledaš v današnjih časih oba teživa k temu, da bi se počutila nesmrtna. Tudi obnašava se tako, kakor da sva nesmrtna. Zato ni slabo, da se naju vsaj včasih spomni, da nisva nesmrtna. Obred pepeljenja naju spominja, da je Bog Adama vzel iz prahu zemlje, ga oblikoval in mu vdahnil oživljajočega duha. Ps 51 pa dodaja, da je Bogu všeč tisti, ki je skesanega srca. Latinski izraz za skesanost je »conterere«, kar pomeni »upepeliti srce«. Ko sva prizadeta in užaljena, ko doživiva krivico in se navkljub notranji stiski ne upreva in ne znoriva, tedaj se zdi, kot da se najino srce spreminja v prah. Doživljava, da je najino srce kot prah takrat, ko nič več ne zahtevava pravic zase in ne kričiva. Šele takrat ko sredi stisk nič več ne zahtevava zase pravice in zadoščenja, Bog lahko tvoje ali moje srce znova oblikuje. Šele tedaj lahko naredi iz naju novo bitje, ki je sposobno čutiti drugače, ki si upa biti bolj človeško in hkrati tudi bolj Božje. In prav to je smisel in cilj postne pokore in celotnega postnega časa: izročiva svoje srce Bogu, da ga bo lahko znova oblikoval. Zato naju prerok Joel sprašuje: Ali se bosta lahko spreobrnila k Bogu, če ne slečeta svoje ošabnosti in svojih vsakdanjih utvar? Ali bi midva res iskala Gospoda, če bi se z nečimrnostjo in nasiljem lahko sama zadovoljila in potešila? Če se bova v postu spominjala svoje končnosti, bova lahko spet odkrila svoje možno dostojanstvo, ki izvira iz srečanja z živim Bogom. Če se naučiva zaznavati smisel skrivnosti, ki jo živiva, tudi ko nama ne manjka težav in stisk, bo najino srce dobilo nove moči, da bo lahko živelo do dna in končno našlo veselje, ki ga išče.

Prve besede pepelničnega bogoslužja so: Gospod, ti ljubiš vse svoje stvari in ničesar ne zaničuješ, kar si ustvaril. Ti pozabljaš grehe vseh, ki se spreobrnejo in odpuščaš, kajti ti si Gospod, naš Bog«. Povabilo k postni pokori temelji na tej izpovedi vere. V oči naju bode kontrast med strogostjo posta in lahkotnost v katero naju vabi Cerkev na podlagi Jezusovih besed učencem: »Kadar se postite, se ne držite čemerno kakor hinavci… Kadar pa se ti postiš, si pomazili glavo in umij obraz«. V tem je razlika in kontrast med pokoro po človeških merilih in spreobrnjenjem po Božjih merilih. Spreobrnjenje je vrnitev k zaupnosti in intimnosti, k vedno bolj intenzivnemu zaznavanju navzočnosti Boga, ki nas ljubi in nas kliče k svoji ljubezni. Spreobrnjenje je učenje, da na vse stvari gledamo v moči te intimnosti z Bogom. Odstraniti morava zunanje in notranje kulise pred Bogom in pred seboj. Te kulise preprečujejo zaupnost z Bogom in nama onemogočajo vstop v svetišče skrite kamrice najinega srca, da ne moreva biti v družbi Boga in ga zato uporabljava v druge namene. Cilj postne pokore je prav tem, da se znebiva teh notranjih kulis pred Bogom in samim seboj. Če nama ne pomaga do zaupne intimnosti z Bogom, potem je bila najina pokora nekoristna.

Evangelij opisuje spokorno držo na treh področjih: miloščina, molitev in post. Negativno razsežnost pokore označi za hinavščino, pozitivna razsežnost pokore pa naju usposobi za pristno komunikacijo z bližnjimi in Bogom. Miloščina je bratsko dejanje delitve, s katero priznava, da je drugi najin brat. Molitev ukine nastopaštvo. Stvari ne delava zato, da bi naju videli drugi ali da se postavljava sama pred seboj. Post podpira molitev, da delava iz čistih in pravih notranjih nagibov. Posledično doživljava veselje. Ker greva Bogu naproti postajava svobodna tudi za resnično srečanje s soljudmi. Hinavca sva takrat, kadar sprevrževa cilj določenega dejanja. Storiva ga zaradi sebe in svojih kratkotrajnih koristi, ne pa zaradi Boga. Zraven pa se razkazujeva še pred ljudmi. Hinavščina je lahko subjektivna. To pomeni, da neko objektivno dobro stvar počnem zaradi svojih prikritih in preračunljivih namenov. Moje srce ostaja zaprto in se ne želi spreobrniti, čeprav navzven delam dobro. To je hinavščina. Takšna pokora ne bo obrodila sadov, ampak bo moje srce še bolj zaprla pred skrivnostjo Boga in človeka. Veselje je tisto, ki mi pokaže, ali je med mojim zunanjim dejanjem in notranjo držo spreobrnjenja resnična skladnost. Pokoro in dobra dela opravljam z lahkoto. Ne pripisujem si pomembnosti in ne iščem potrditve pri drugih.

Zato je pomenljivo, da naju Cerkev za začetku postnega časa spominja prav na to lahkotnost s katero naj dajeva miloščino, moliva in se postiva. Cilj vseh teh dejavnosti je spreobrnjenje srca. Spreobrnjenje srca pa ni nič drugega kot sposobnost, da se spet srečava z Bogom, bližnjim in samim seboj. Nagrada za to ni plačilo za opravljeno delo. Nagrada za to je polnost, ki jo srce okuša kadar se pusti srečati Bogu po katerem hrepeni. Nagrada je polnost, ki jo doživiva, ko se odpreva zaupnemu odnosu z Bogom, ki popolnoma preobrazi najin način gledanja na vse in tudi čutenja.

Pavel poudari še en vidik postne pokore. Njen smisel je v tem, da postajava Božja sodelavca. Povabljena k sodelovanju pri skrivnosti sprave, da bi ljudje lahko doživljali Božjo ljubezen. Če se postiva la pred ljudmi, jim s tem onemogočiva, da bi se tudi sami postavili pred Boga. Pred Bogom se postiva takrat, ko živiva iz hrepenenja, da bi sprejela Božje odpuščanje in ga delila z drugimi, kot znamenje Božje ljubezni, ki nas je dosegla. Bogu je všeč vsaka pokora, ki ustvarja spravo. Zaradi ljubezni, ki jo v resnici doživljamo, v sebi in pred drugimi nič več ne postavljamo kulis in lažnih pregrad. To je cilj miloščine, molitve in posta.


Pripravil: p. Viljem Lovše







All the contents on this site are copyrighted ©.