Izšla papeževa poslanica za 47. svetovni dan molitve za duhovne poklice: Pričevanje spodbuja duhovne poklice

VATIKAN (torek, 16. februar 2010, RV) – Sveti sedež je danes izdal papeževo poslanico za 47. svetovni dan molitve za duhovne poklice, ki poteka na četrto postno nedeljo, nedeljo Dobrega pastirja, letos torej 25. aprila. Papež Benedikt XVI. je poslanico napisal v duhu leta duhovništva in ji dal naslov Pričevanje prebuja poklice.

Vsak duhovnik in vsaka posvečena oseba, zvesta svojemu duhovnemu poklicu, izžarevata radost služenja Kristusu in vse kristjane vabita, da odgovorijo na vesoljni klic k svetosti, je zapisal papež. Pri spodbujanju duhovniških in redovnih poklicev je namreč pomemben zgled tistih, ki so že odgovorili na Božji klic. Osebno pričevanje, v obliki konkretnih življenjskih odločitev, bo mlade opogumilo, da bodo sprejeli potrebne odločitve glede svoje prihodnosti. Papež je izpostavil pomen ustreznega srečevanja z mladimi, pogovorov, ki razsvetljujejo, ter spremljanje z zgledom, ki kaže, kaj pomeni živeti duhovni poklic.

V poslanici je papež v ospredje postavil tri temeljne vidike duhovnega poklica, ki so temeljni za učinkovito duhovniško in redovno pričevanje: prijateljstvo s Kristusom, popolna izročitev Bogu in občestveno življenje.

Kot temeljnega pomena tako za duhovniško kot redovno življenje je papež izpostavil prijateljstvo s Kristusom. Jezus je namreč živel v stalni povezanosti z Očetom, kar je v njegovih učencih spodbudilo željo, da bi živeli enako. Od Jezusa so se naučili živeti v občestvu in stalnem pogovoru z Bogom. Če torej duhovnik pripada Bogu in drugim pomaga, da ljubijo Boga, mora gojiti globoko zaupnost z Bogom, ostajati v njegovi ljubezni in poslušati njegovo Besedo, je zapisal papež ter kot prvo obliko pričevanja, ki spodbuja duhovne poklice, navedel molitev.

Drugi vidik duhovnega poklica je popolna izročitev Bogu, katere popoln zgled je Jezusovo darovanje na križu. Kot je zapisal papež v poslanici, se mora vsak, ki je poklican k posebni posvetitvi svojega življenja, popolnoma darovati Bogu. To je namreč vir njegove lastne zmožnosti, da se bo lahko daroval za tiste, ki mu jih bo zaupala Božja previdnost, se daroval z popolno, stalno in zvesto predanostjo, vesel, da je lahko postal spremljevalec mnogih bratov in sester, da jim lahko pomaga odpirati se Kristusu in da jim Božja beseda lahko postane luč na njihovi poti. Zgodba vsakega duhovnega poklica je skoraj vedno povezana s pričevanjem duhovnika, ki radostno živi dar svojega lastnega darovanja za brate in sestre, v imenu Božjega kraljestva, je izpostavil papež.
  Kot tretji vidik, ki ga mora živeti vsak duhovnik in vsaka posvečena oseba, pa je občestveno življenje. duhovnik mora na poseben način biti človek občestva in skupnega življenja, odprt za vse, spodoben zbirati vernike v eno čredo, pomagati presegati razprtije, krpati luknje, poravnavati prepire in nesporazume ter odpuščati žalitve. Mladi ljudje morajo videti duhovnika, ki je zgled občestvenega življenja, kar jim bo razkrilo lepoto duhovniškega poklica, je zapisal papež. Duhovniški poklici so namreč rojeni iz stika z duhovniki, kakor dragoceno izročilo, ki se prenaša z besedo, zgledom in celotnim načinom življenja.