Ob slovenskem kulturnem prazniku:
»Ne Kajn, le Abel bo mejak.«

Danes v Sloveniji obhajamo Prešernov dan. Pesniki si želijo, da se danes nagovarjamo v verzih, Prešernovih ali drugih. Vsekakor pa je kulturni praznik razlog in povabilo, da tudi kot kristjani razmislimo, kako delujemo na področju kulture.

Papež Benedikt XVI. je lani novembra, ko je v Sikstinski kapeli sprejel nad 350 prestavnikov kulture z vsega sveta, dejal, da je vera ključni kulturni dejavnik, ker človeku pomaga oblikovati, izraziti in razvijati njegovo najglobljo istovetnost. V tej papeževi trditvi je prisotna opredelitev, definicija kulture, namreč da je kultura dejavnost in stvarnost, ki človeku in narodu pomaga izraziti sebi lastno istovetnost in bistvo ter postavlja osebo in narod v ustvarjalen odnos do bližnjega in drugih kultur.

V kakšnem smislu je torej vera za kristjana ključni kulturni dejavnik? Kako mu vera pomaga, da doživi sebe kot osebo, kot bitje, ki je po svojem bistvu ustvarjeno za odnose z drugimi svobodnimi bitji in ki se razvija v sorazmerju s kakovostjo odnosov s svobodnimi bitji? Na ta zahtevna vprašanja kristjan dobi dokončne odgovore prav iz vsebine verovanja. Vsak kristjan ve, da ga je Bog z ljubeznijo ustvaril in še z večjo ljubeznijo prenovil v Jezusu Kristusu, kot uči sveti Pavel. Človekovo teženje po odnosih z Bogom in s sebi enakimi bitji je torej prvi Božji dar človeku. Dan mu je v njegovo naravo, kajti Bog je samemu sebi, ob stvarjenju Adama, dejal da človeku ni dobro biti sam, zato mu je ustvaril družico, Evo. Adam in Eva sta bila prva človeka, ki sta spoznala, da je izključujoči odnos do Boga za človeka vir nemira. Adam to tudi prizna, kajti potem, ko je jedel od drevesa spoznaja, se je začel skrivati pred Bogom, ker ga je bilo strah. Videl je, da je nag, da se je njegova prvinska usmerjenost v Boga, v Stvarnika stvarstva, nalomila in ni več vir veselja in gotovosti v odnosu do Boga in do stvarstva.

Kristjanu že prve strani razodetja, prva poglavja stare zaveze govorijo o kakovosti odnosa med Bogom in človekom, govorijo o tem, kako naj človek goji, kultivira, časti, torej na kultualni ravni razvija kakovosten odnos z Bogom in z drugimi. O vsem tem jasno govori poročilo o daritvenem obredu Abela in Kajna. Dim iz Abelovega daritvenega oltarja je bil sprejet pred Božjim obličjem, Kajnov pa se je valil po površini zemelje. V novi zavezi bo Pavel zapisal, da je bila Kristusova daritev za človeštvo sprejeta kot Bogu prijetno darilo, kot dejanje, ki vzpostavlja človekovo popolno, novo odprtost do Boga in do bližnjega.

Kristjanova kultura je Abelova in Kristusova kultura, je kultura življenja, ker je sposobna vzpostavljati pravilne odnose med svobodno osebo, posameznikom in Bogom ter svobodnimi ustvarjenimi bitji med seboj. Vse to pa na osnovi odnosov, ki jih je vzpostavil Stvarnik, ko je ustvaril vse, kar je ustvarjeno. Obstaja pa tudi Kajnova kultura, ki je v kultura brez Boga, v mnogih primerih zavestno kultura proti Bogu in je prav zaradi tega dejstva kultura smrti, ker se zavestno upira Začetniku življenja.

Kristjani od začetka vemo, da na tem svetu v bistvu živita in delujeta dve kulturi, kultura življenja in kultura smrti, Abelova in Kristusova kultura življenja ter Kajnova kultura smrti. Kristjani na Slovenskem pa živimo v državi, ki je celo v svojo himno zapisala, da si prizadeva, da mejak ne bi bil vrag ampak sosed, ali če malo prikrojimo Prešerna, da »ne Kajn, le Abel bo mejak«.

Lep kulturni praznik vsem v Prešernovi deželi!


Pripravil: p. Janez Sraka