Duhovna misel za peto nedeljo med letom:
Odrini na globoko 

Vsa tri berila povezuje ista izkušnja: doživljanje lastne nevrednosti pred Bogom, hkrati pa globoko izkustvo hvaležnosti za srečanje z Njim. Prerok Izaija gleda Gospoda in drgeta. Sveto pismo večkrat zastavlja vprašanje, kako je mogoče videti Boga in ostati živ. Želi reči, da človek ne more živeti naprej na tak način kakor je živel prej, potem ko je videl Gospoda slave in njegovo svetost. Ne more še naprej delati krivic, ostajati z nečistim in lažnivim srcem. Ker si ne moreva predstavljati, da bi bilo v vsakdanjem življenju res mogoče živeti čisto in iz ljubezni, zato sva prepričana, da Gospoda ni mogoče videti. Gospod ne more sobivati z našo krivičnostjo, ampak išče tvoje in moje srce. Poskuša se razodeti tvojemu in mojemu srcu. Videti Gospoda torej pomeni videti tudi svojo krivičnost in grešnost v trenutku, ko jo njegova Božja ljubezen sežge. Pred njim doživljava, da je njegova ljubezen zastonjska in brezpogojna. Pred sočlovekom pa se morava vedno spominjati svoje krivičnosti in grešnosti, da ne bi spet zanikala moči njegovega usmiljenja, ki velja zame in za vse.

Apostol Pavel doživlja isto izkušnjo, ko se počuti najmanjšega med apostoli in nevreden, da bi se imenoval apostol. Ne more pozabiti, da je preganjal Božjo Cerkev. Spomin na njegov greh še bolj poudari zastonjskost in moč milosti, ki ga je dosegla, in dobro ve, da je ne more pripisovati sebi. Enako velja za svetega Petra, ki spričo čudežnega ulova rib odvrne Jezusu: „Gospod, pojdi od mene, ker sem grešen človek.“ V evangelijih Petra do konca življenja ni več strah spominjanja svojih grehov in slabosti. Vsem se predstavi kot grešnik, da bi tako poudaril zastonjskost Božjega daru.

Prav zastonjskost Božjega daru je prostor, kjer lahko ti in jaz dobiva novo zavest o sebi, ki sproži željo po poslanstvu, da sredi bratov in sester v Božjem imenu pričujeva o njegovi ljubezni.

Potem ko je preroka Izaijo očistilo goreče oglje, je takoj zaslutil Božje hrepenenje in dojel, zakaj je bil očiščen. Odgovoril je: „Glej, pošlji mene!“ V nadaljevanju pripovedi vidiva, da prerokovo poslanstvo pred ljudmi ni nič posebej častivredno, ker ljudje ne verjamejo njegovi besedi. Njegovo poslanstvo pa je zelo dragoceno v Božjih očeh - zaradi poslušnosti in zaupnosti, s katero živi svoj odnos do Boga. Prav to bo na koncu prepričalo tudi ljudi, da bodo poslušni Bogu. Enako velja za Pavla. Zanj oznanjevanje evangelija ni pravica, ampak dolžnost. Ne glede na ceno. Moč za ves ta napor mu prihaja iz zastonjskosti Božje ljubezni, katere dinamiko živi z vsem svojim bitjem. Enako velja za Petra. Šele potem, ko prepozna svojo nevrednost, je poklican, da bo ribič ljudi. Potreboval bo leta hoje za Kristusom, da bo sprejel vse posledice tega klica. Potreboval bo leta doživljanja svojih slabosti in velikodušnosti, spoznavanja Jezusove skrivnosti in bratstva s součenci. Doživel bo, da bo njegovo življenje postavljeno popolnoma na glavo. Prav v tem pretresu se skriva pustolovščina človeka, ki je srečal svojega Boga. Človeka, ki ga ima Bog za vrednega, da se mu pokaže in ga pošlje k svojim bratom in sestram. V njegovi pustolovščini je vpisana tudi tvoja in moja pustolovščina. Možna je zate in zame. Bog se namreč človeku razodene zato, da bi lahko vsi okušali sadove zastonjskosti in bratstva.

Izročilo je izkušnjo Izaijevega gorečega oglja vedno povezovalo s skrivnostjo svete maše. Ko ti in jaz prejmeva Gospodovo telo, naju očisti. Ali ne velja enaka podoba tudi za ljubezen? Ljubezen gori in sežge vse tisto, kar jo ovira in onemogoča. Če ljubezen ne ožge, potem je mlačna in bleda, bolj sanjaška kakor pa živeta, bolj utvara kot stvarnost. Če naju evharistija ne ožge, ne vname, pomeni, da nisva nikogar srečala, nikogar začutila in nikomur odgovorila na ljubezen. Vse naše poslanstvo in pričevanje med brati je zgolj izraz te ljubezni. Če je nimava, kakšno moč torej živiva?


Pripravil: p. Viljem Lovše