Papeževa poslanica za postni čas posvečena pravičnosti: »Za vstop v območje pravičnosti
je potreben izstop iz slepila samozadostnosti, iz globokega stanja zaprtosti, ki je
vir krivičnosti.«
VATIKAN (četrtek, 4. februar 2010, RV) – Na tiskovnem uradu Svetega sedeža
so danes predstavili poslanico papeža Benedikta XVI. za letošnji postni čas. Sveti
oče jo je posvetil vprašanju pravičnosti ter jo naslonil na Pavlove besede: »Božja
pravičnost se daje po veri v Jezusa Kristusa« (prim. Rim 3,21–22).
Za vstop
v območje pravičnosti je potreben izstop iz slepila samozadostnosti, iz globokega
stanja zaprtosti, ki je vir krivičnosti, zapiše papež v poslanici. Potrebna je osvoboditev
srca, ki je beseda Postave sama ne more uresničiti. Pri tem papež izpostavi, da je
krščansko oznanilo tisto, ki pozitivno odgovarja na človekovo žejo po pravičnosti,
ter se sklicuje na apostola Pavla, ki v Pismu Rimljanom pravi, da »se je brez postave
pokazala Božja pravičnost... po veri v Jezusa Kristusa, in sicer vsem, ki verujejo«
(prim. Rim 3,21–25). V nadaljevanju papež spregovori o Kristusovi pravičnosti kot
pravičnosti, ki izhaja iz milosti, kjer ni človek tisti, ki popravlja in ozdravlja
sebe in druge. »Odkupitev«, ki pride po Jezusovi »krvi« pomeni, da človeka njegove
žrtve ne rešujejo teže krivde, ampak ga rešuje dejanje Božje ljubezni, ki se odpira
do skrajnosti, do prevzemanja nase »prekletstva«, ki pripada človeku, da bi mu v zameno
posredoval »blagoslov«, ki pripada Bogu, zapiše papež.
Krivičnost po papeževih
besedah izvira iz človekove sebičnosti, samozadostnosti in upora proti Kristusovi
pravičnosti. Pred pravičnostjo križa se človek lahko upre, zapiše sveti oče v poslanici,
kajti ta razkriva, da človek ni samozadostno bitje, ampak potrebuje drugega, da bi
bil v polnosti to, kar je. Spreobrniti se h Kristusu in verovati evangeliju pomeni
ravno to: opustiti privid samozadostnosti ter odkriti in sprejeti nezadostnost, potrebo
po drugih in po Bogu, potrebo po njegovem odpuščanju in prijateljstvu. Vera torej
ni neko naravno, udobno in samoumevno dejstvo, zatrdi papež. Sprejeti potrebo, da
me drugi osvobodi »mojega«, da bi mi brezplačno podaril »svoje«, zahteva ponižnost.
To se še posebej dogaja pri zakramentih sprave in evharistije. Zaradi Kristusovega
dejanja lahko mi vstopimo v »večjo« pravičnost, ki je pravičnost ljubezni, pravičnost
tistega, ki se v vsakem primeru čuti vedno bolj dolžnika kot upnika, ker je prejel
več, kot bi lahko pričakoval. Kristjan, okrepljen s to izkušnjo, po papeževih besedah
želi prispevati k oblikovanju pravičnih družb, kjer vsi prejemajo potrebno za življenje
v skladu s svojim človeškim dostojanstvom in kjer pravičnost poživlja ljubezen.
Sicer
papež v poslanici tudi pojasni izraz pravičnost, ki v vsakdanjem jeziku pomeni »dati
vsakomur svoje«, pri tem pa opozori, da »distributivna« pravičnost človeku ne zagotavlja
vsega, kar mu pripada. Za uživanje polnosti bivanja namreč potrebuje nekaj bolj notranjega,
kar mu je lahko posredovano samo zastonjsko. Človek še bolj kot kruh potrebuje Boga.
Benedikt XVI. izpostavi trajno človekovo skušnjavo odkrivati izvor zla v nekem zunanjem
vzroku. Številne moderne ideologije slonijo na predpostavki, da je zato, ker krivičnost
prihaja »od zunaj«, dovolj odstraniti zunanje vzroke, pa bo zavladala pravičnost.
Tak način mišljenja je naiven in kratkoviden. Krivičnost, ki je sad zla, nima zgolj
zunanjih korenin. Izvira v človekovem srcu, kjer se nahajajo klice skrivnostnega popuščanja
zlu.
Človeka slabi globok notranji vzgib, ki zavira njegovo sposobnost vstopati
v občestvo z drugim. Čeprav je po naravi odprt svobodnemu pretoku sodeleženja, znotraj
sebe doživlja neko čudno gravitacijsko silo, ki ga sili v zapiranje vase, v uveljavljanje
sebe nad in proti drugim. Gre za sebičnost, ki je posledica izvirnega greha, izpostavi
papež. Adam in Eva sta, potem ko sta podlegla satanovemu zapeljevanju in v nasprotju
z Božjo zapovedjo segla po prepovedanem sadu, logiko zaupanja v Ljubezen nadomestila
z logiko sumničenja in tekmovalnosti. Logiko sprejemanja in zaupljivega pričakovanja
drugega pa s tesnobno logiko grabljenja in samovoljnega ravnanja, ob čemer sta kot
izid izkusila občutek nemira in negotovosti. Tega sebičnega vzgiba pa se človek lahko
osvobodi le s Kristusovo pravičnostjo in se tako odpre ljubezni.