2010-02-04 13:35:11

Papeževa poslanica za postni čas posvečena pravičnosti: »Za vstop v območje pravičnosti je potreben izstop iz slepila samozadostnosti, iz globokega stanja zaprtosti, ki je vir krivičnosti.«


VATIKAN (četrtek, 4. februar 2010, RV) – Na tiskovnem uradu Svetega sedeža so danes predstavili poslanico papeža Benedikta XVI. za letošnji postni čas. Sveti oče jo je posvetil vprašanju pravičnosti ter jo naslonil na Pavlove besede: »Božja pravičnost se daje po veri v Jezusa Kristusa« (prim. Rim 3,21–22).

Za vstop v območje pravičnosti je potreben izstop iz slepila samozadostnosti, iz globokega stanja zaprtosti, ki je vir krivičnosti, zapiše papež v poslanici. Potrebna je osvoboditev srca, ki je beseda Postave sama ne more uresničiti. Pri tem papež izpostavi, da je krščansko oznanilo tisto, ki pozitivno odgovarja na človekovo žejo po pravičnosti, ter se sklicuje na apostola Pavla, ki v Pismu Rimljanom pravi, da »se je brez postave pokazala Božja pravičnost... po veri v Jezusa Kristusa, in sicer vsem, ki verujejo« (prim. Rim 3,21–25). V nadaljevanju papež spregovori o Kristusovi pravičnosti kot pravičnosti, ki izhaja iz milosti, kjer ni človek tisti, ki popravlja in ozdravlja sebe in druge. »Odkupitev«, ki pride po Jezusovi »krvi« pomeni, da človeka njegove žrtve ne rešujejo teže krivde, ampak ga rešuje dejanje Božje ljubezni, ki se odpira do skrajnosti, do prevzemanja nase »prekletstva«, ki pripada človeku, da bi mu v zameno posredoval »blagoslov«, ki pripada Bogu, zapiše papež.

Krivičnost po papeževih besedah izvira iz človekove sebičnosti, samozadostnosti in upora proti Kristusovi pravičnosti. Pred pravičnostjo križa se človek lahko upre, zapiše sveti oče v poslanici, kajti ta razkriva, da človek ni samozadostno bitje, ampak potrebuje drugega, da bi bil v polnosti to, kar je. Spreobrniti se h Kristusu in verovati evangeliju pomeni ravno to: opustiti privid samozadostnosti ter odkriti in sprejeti nezadostnost, potrebo po drugih in po Bogu, potrebo po njegovem odpuščanju in prijateljstvu. Vera torej ni neko naravno, udobno in samoumevno dejstvo, zatrdi papež. Sprejeti potrebo, da me drugi osvobodi »mojega«, da bi mi brezplačno podaril »svoje«, zahteva ponižnost. To se še posebej dogaja pri zakramentih sprave in evharistije. Zaradi Kristusovega dejanja lahko mi vstopimo v »večjo« pravičnost, ki je pravičnost ljubezni, pravičnost tistega, ki se v vsakem primeru čuti vedno bolj dolžnika kot upnika, ker je prejel več, kot bi lahko pričakoval. Kristjan, okrepljen s to izkušnjo, po papeževih besedah želi prispevati k oblikovanju pravičnih družb, kjer vsi prejemajo potrebno za življenje v skladu s svojim človeškim dostojanstvom in kjer pravičnost poživlja ljubezen.

Sicer papež v poslanici tudi pojasni izraz pravičnost, ki v vsakdanjem jeziku pomeni »dati vsakomur svoje«, pri tem pa opozori, da »distributivna« pravičnost človeku ne zagotavlja vsega, kar mu pripada. Za uživanje polnosti bivanja namreč potrebuje nekaj bolj notranjega, kar mu je lahko posredovano samo zastonjsko. Človek še bolj kot kruh potrebuje Boga. Benedikt XVI. izpostavi trajno človekovo skušnjavo odkrivati izvor zla v nekem zunanjem vzroku. Številne moderne ideologije slonijo na predpostavki, da je zato, ker krivičnost prihaja »od zunaj«, dovolj odstraniti zunanje vzroke, pa bo zavladala pravičnost. Tak način mišljenja je naiven in kratkoviden. Krivičnost, ki je sad zla, nima zgolj zunanjih korenin. Izvira v človekovem srcu, kjer se nahajajo klice skrivnostnega popuščanja zlu.

Človeka slabi globok notranji vzgib, ki zavira njegovo sposobnost vstopati v občestvo z drugim. Čeprav je po naravi odprt svobodnemu pretoku sodeleženja, znotraj sebe doživlja neko čudno gravitacijsko silo, ki ga sili v zapiranje vase, v uveljavljanje sebe nad in proti drugim. Gre za sebičnost, ki je posledica izvirnega greha, izpostavi papež. Adam in Eva sta, potem ko sta podlegla satanovemu zapeljevanju in v nasprotju z Božjo zapovedjo segla po prepovedanem sadu, logiko zaupanja v Ljubezen nadomestila z logiko sumničenja in tekmovalnosti. Logiko sprejemanja in zaupljivega pričakovanja drugega pa s tesnobno logiko grabljenja in samovoljnega ravnanja, ob čemer sta kot izid izkusila občutek nemira in negotovosti. Tega sebičnega vzgiba pa se človek lahko osvobodi le s Kristusovo pravičnostjo in se tako odpre ljubezni.







All the contents on this site are copyrighted ©.