Sedmi dan molitvene osmine:
"Kaj ste preplašeni in zakaj se vam v srcu oglašajo dvomi?" 

RIM (nedelja, 24. januar 2010, RV) – Med molitveno osmino prosimo, da bu udejanjali Jezusovo naročilo: "Vi ste priče teh reči". Danes, na sedmi dan smo povabljeni, k pričevanju s svojo vero in zaupanjem: "Kaj ste preplašeni in zakaj se vam v srcu oglašajo dvomi?" (Lk 24,38)
 
Sveto pismo prvič poroča o strahu, ko Bog pokliče Adama, potem, ko je ta jedel prepovedan sad z drevesa spoznanja. Na božji klic Adam odgovori: »Slišal sem tvoj glas v vrtu, pa sem se zbal, ker sem nag, in sem se skril« (1Mz 3, 10). Brž ko se je Adam zavedal, da je prekršil božjo zapoved, je v svoji notranjosti zaznal, da se je oddaljil od Boga. In to je bil začetek strahu in negovosti. Spoznal je, da je nag, da sta njegov pogovor s Stvarnikom in domačnost z Vsemogočnim načeta in nalomljena, da je prvotni stik z božjo Vsemogočnostjo vidno oviran. V sebi je namreč zaznal znamenja smrti. Od izgona prvih staršev iz raja pa do Kristusovega vstajenja, bo smrt največji in v bistvu edni vir strahu za vsakega človeka. Po tem dogodku je Sveto pismo stare zaveze polno poročil o strahu vseh vrst. Od tistega, ki ga občutijo živali, ko psalmist pravi, da kadar jim Vsemogočni vzame svojega duha, se prestrašijo, pa do strahu duhovnika Zaharija med opravljanjem njegove službe v templju, ko je videl prikazen angela.

Jezus v svojem javnem delovanju ne bo zanikal strahu, zato pa bo, lahko bi rekli, sistematično spodbujal učence, naj se ne bojijo, ker so veliko več vredni kot vrabci, za katere Bog skrbi. Do svojega trpljenja in smrti je storil vse, da bi v učencih zmanjšal strah in v njih krepil pogum. Po vstajenju pa je korenito spremenil odnos do strahu v učencih. Ko se jim prvič po vstajenju prikaže, jim neposredno pove: »Ne bojte se, jaz sem!« Ko sta se učenca na poti v Emavs vrnila v Jeruzalem in se je vstali Gospod zopet prikazal dvanajsterim, jih je kar krepko okaral: "Kaj ste preplašeni in zakaj se vam v srcu oglašajo dvomi?" Po vstajenju, po zmagi nad smrtjo in grehom, strah ni več utemeljen. Še več, strah je po vstajenju ovira za vero v vstajenje in je znamenje šibke vere. Na velikonočno jutro se je za učence začelo novo obdobje biti z Jezusom. To ne bo več Jezus iz Nazareta, mogočen v besedi in dejanju, ampak vstali Gospod. Poslej ga bodo poznali le kot od mrtvih vstalega, ki je premagal smrt in nad katerim hudobija nima več moči.

V Galileji, kamor so odšli po naročilu Vstalega, bodo učenci do svojega Učitelja in Gospoda oblikovali nov odnos, ki bo nihal med trdno vero v vstajenje in dvomi, kako naj to vero živijo v konkretnem svetu. Dvomi niso bili v smislu, ali je Gospod resnično vstal ali ne, ampak bolj na ravni iskanja načinov, kako vero v vstalega Gospoda preliti v konkretna dejanja. Prvi takšen odnos je zapisan v poročilu o Gospodovem odhodu v nebesa. Ko jim je izginil izpred oči, je pristopil angel in jim rekel: »Možje Galilejci, kaj stojite in gledate v nebo? Ta Jezus, ki je bil vzet od vas v nebo, bo prišel prav tako, kakor ste ga videli iti v nebo« (Apd 1,11). Z drugimi besedami, vstali Gospod je z vami z vso svojo močjo, ki ga je obudila od mrtvih! Vi pa ste priče tudi teh reči!