Duhovna misel za tretjo nedeljo med letom: Oči vseh so bile uprte vanj
Evangelist Luka nama danes pripoveduje o prvem Jezusovem oznanjevanju v Nazaretu.
Zanj je ta dogodek simbol, ki ga postavi na začetek Jezusovega javnega delovanja,
takoj po krstu in štiridesetih dneh skušnjav v puščavi. S to svarilno in opozorilno
podobo želi Luka povzeti smisel celotnega Jezusovega mesijanskega sporočila in tudi
dogodke, ki jih bo to oznanilo sprožilo. Tudi tebe in mene, ki ta odlomek bereva ali
poslušava, Luka povabi v kritično držo pred Božjim delovanjem v Jezusu Kristusu. Ali
ni čudno, da pocestnice in cestninarji, kakor bomo brali v naslednjem odlomku, Jezusovo
sporočilo vzamejo zares in se jih v srcu dotakne? Pobožni Izraelci in nadarjeni verniki
pa se čutijo užaljene in prizadete, kakor da jim Jezus ostro nasprotuje in jih napada.
Jezusovo govorjenje se jim zdi nevzdržno. Lahko se vprašava, zakaj Božja beseda pride
v konflikt z nezaupanjem in trdoto tvojega in mojega srca. V Jezusu Bog človeka doseže
v naših najglobljih srčnih ranah. Ali se vrneva v prvotno obljubo stvarjenja in spet
odkrijeva Boga kot Očeta, ki hoče, da bi bile vse njegove stvarjenine srečne ter se
pustiva prepričati Jezusovemu pričevanju o Bogu, ali pa se na vso moč upreva, da bi
rešila svojo lastno misel o Bogu, ki nama omogoča, da se distancirava (in zato tudi
goljufava) od vseh soljudi, ki niso, kakor sva sama. V igri sta dve teologiji ali
razumevanji Boga: Jezusova in hudičeva. Prvo je Jezus z besedo in celotnim življenjem
izpričal. Hudičeva pa temelji na laži, ki kakor Adama in Evo, tudi naju vedno znova
prevara.
“Odvil je zvitek in našel mesto, kjer je bilo zapisano: Duh Gospodov
je nad menoj, ker me je mazilil, da prinesem blagovest ubogim. Poslal me je,
da oznanim jetnikom prostost in slepim vid, da pustim zatirane na prostost, da oznanim
leto, ki je ljubo Gospodu. In začel jim je govoriti: »Danes se je to Pismo izpolnilo,
kakor ste slišali.«“ Jezus se predstavi kot tisti, ki je poslan. Predstavi se
kot Mesija, tisti, ki je sposoben uresničiti Božje obljube. Poln je Božjega Duha,
za katerega je Bog obljubil, da ga bo razlil v poslednjih časih. V poslednjih časih
naj bi bilo spoznanje Njega neposredno in tako močno, da bodo srca sposobna popolne
posvetitve in miru v vzajemnih odnosih, ki bodo izžarevali sijaj Božje navzočnosti
med ljudmi.
Jezus Izaijevo prerokbo iz 61. poglavja obrne nase. Ne gre za
seznam bolezni, od katerih nas Gospod osvobaja. Jezus govori o pomembnih značilnostih
kakovosti našega življenja. Govori o ubogih, zapornikih in zatiranih, slepih. S tem
pove, da je naše življenje pomanjkljivo in omejeno. Zatira nas suženjstvo, ki nam
je vsiljeno ali pa si ga sami poiščemo. Hodimo v temi in ničesar prav dobro ne vidimo.
Jezus predstavi samega sebe kot tistega, ki z Božje strani lahko obnovi tvoje in moje
veselje, nama ponudi svobodo in predlaga smisel življenja. Ponudi nama smernice za
srečno življenje svoje človeške poklicanosti v sožitju z Bogom.
Zakaj naju
torej še vedno napadata sumničenje in nezaupanje? Zakaj zavračava to Božjo ponudbo?
Ali naju ni skupaj z vsemi drugimi ljudmi strah, da bi bila spet prevarana in žrtev
laži? Sama pri sebi si govoriva: “Lepo bi bilo, toda to ni mogoče, saj je proti vsemu,
kar vemo o Bogu.” Ali pa si rečeva: “Življenje ni takšno!” Pozabiva, da še vedno bolj
verjameva laži sovražnika človeške narave, ki razlaga človeško končnost kot znamenje
in dokaz, da ima Bog z nami slabe namene. S tem, da to laž verjameva, dovoliva sovražniku
človeške narave, da je najin gospodar, midva pa sužnja zla. Morda pa se podzavestno
zavedava napora, ki je potreben, da preseževa bolečo frustracijo lastnih utvar o vsemogočnosti.
Zato nama 19. psalm pravi: “Gospodovi ukazi so pravični, razveseljujejo srce.”
Nehemija pa pravi: “Gospodovo veselje je vaša moč.” Oboje morava razumeti takole:
Gospodova pravičnost, kar pomeni vsebina Božje besede, je v tem, da razveseljuje srce.
To veselje tvojemu in mojemu srcu omogoča, da lahko živiva v skladu z Božjo pravičnostjo.
To pomeni, da kaževa njegovo navzočnost tako, da skrbiva za drugega človeka do te
mere, da sva pripravljena dati svoje življenje za to, da bi ga drugi imel v obilju.
Le Jezus kot Mesija je lahko razodel in pokazal, da se prav v tem najbolj pokaže Gospod.
Jezus je tudi pokazal, da je v tem hkrati tudi izpolnitev naših najglobljih človeških
hrepenenj ter Božja sreča.