Četrti dan molitvene osmine: "Kar se je zgodilo z Jezusom Nazarečanom." (Lk 24,19) 

RIM (četrtek, 21. januar 2010, RV) – Med letošnjo molitveno osmino za edinost kristjanv molimo, da bi vedno bolj resno jemali naročilo vstalega Gospoda: "Vi ste priče teh reči." Gre za zelo oseben poziv, kajti le oseba pričuje. Na četrti dan molitvene osmine smo povabljeni, da razmislimo, kako pričujemo s tem, da praznujemo, obhajamo, smo ponosni na vero, ki smo jo prejeli. Učenca na poti v Emavs sta to razsežnost pričevanja skrivnostnemu potniku živo povzela s trditvijo: "kar se je zgodilo z Jezusom Nazarečanom" (Lk 24,19).
 
Navedena trditev učencev na poti v Emavs je že sama po sebi pričevanje, ker napove zelo oseben odnos do zgodbe, do vsega »kar se je zgodilo z Jezusom Nazarečanom«. Tisti »kar« je zelo oseben, ker razkrije njuno notranje stanje, da je namreč to tudi njuna zgodba, da je Jezus iz Nazareta neizbrisno vstopil v njuno osebno zgodovino in jo obogatil. Ker pa je pričevanje bilo podano tudi zelo zavzeto na osebni ravni, sta učenca na ta način sopotnika skorajda zaprosila naj jima nakaže kakšen nov vidik na celotno dogajanje, da bo še naprej vir vsebine njunega življenja. In tu smo že pri bistvu krščanskega pričevanja, ki ima vsaj tri ključne razsežnosti. Prva je ta, da kristajanovo pričevanje vedno temelji in izhaja iz dejstev. Druga bistvena razsežnost je, da je vedno vezano na osebo Jezusa Kristusa in na odnos med kristjanom in Kristusom. Tretja bistvan lastnost krščanskega pričevanja pa je njena odprtost v prihodnost, v vstalega Gopoda, v Boga.

Na vprašanje skrivnostnega sopotnika, kaj da se je zgodilo z Jezusom Nazarečanom, sta učenca odgovorila z nizanjem dogodkov, dejstev, prepričanj: da je delal čudeže, da je bil mogočen v besedi in dejanju, da je v ljudeh prebudil gotovost, prepričanje, da je on Mesija in da sta ona dva skupaj z mnogimi v Izraelu upala, da je on tisti, ki so ga napovedovali preroki. Učenca sta navedla sama dejstva, ki so že bila del njunih osebnosti. V dobri meri sta jih razumela, vendar so vsa ostala odprta za nove vsebine. Isto je potrdil apostol Janez, ko je zapisal, da se apostoli niso oprijeli bajk, ko so ljudem oznanjali vstalega Kristusa, ker so jim govorili o tem kaj so njihove oči videle, ušesa slišala, kar so njihove roke otipale o učlovečeni Besedi. Kristjanovo pričevanje torej vedno izhaja iz dejstev, ki že oblikujejo njegovo osebnost.

Učenca na poti v Emavs sta sopotniku govorila le o Jezusu iz Nazareta. To pa pomeni, da kristjan ne pričuje o kakšnih malenkostih, o kakšnem hobiju, ideologiji, tudi ne o komer koli, ampak o Jezusu Kristusu, ki je bil mogočen v besedi in dejanju, v katerem so ljudje videli obljubljenega Mesijo, ki je svoje Božje poreklo potrdil s pokorščino Bogu Očetu do smrti na križu in je z Božjo močjo vstal od mrtvih. Kristjan torej pričuje o središčni osebe zgodovine stvarstva in človeštva. Sredi takega pričevanja pa sam raste v osebnem odnosu do Kristusa, o katerem pričuje.

Zaradi vsega tega je kristjanovo pričevanje vedno odprto v prihodnst, v popolno stvarnost, v Boga. Kakorkoli gledamo na tako pričevanje, si kristjani moramo priznati, da nas v globini povezuje, združuje, nas odpira drug drugemu na osebni ravni, najbolj pa takrat, kadar se skupaj poglabljamo v vse, kar se je zgodilo z Jezusom Nazarečanom.