Praznik Jezusovega krsta in duhovništvo

RIM (nedelja, 10. januar 2010, RV) – Praznik Jezusovega krsta v letu duhovništva še posebej vabi vse, ki so zaznamovani s svetim redom k razmišljanju, kako s svojo duhovniško službo v vseh, ki so po krstu prešli iz teme v čudovito luč, krepijo in razvijajo krstno milost.
Priprava na krst in podelitev prvega ter temeljnega krščanskega zakramenta je prav gotovo bistveno in silno lepo duhovniško poslanstvo in opravilo. Že prva odločitev za krst, pa naj bo to krst otroka ali odraslega, je sama po sebi veliko priznanje pričevanju temeljne krščanske skupnosti pa tudi duhovniškemu pričevanju. Katehumen se odloči, da bo postal kristjan, ker v krščanski skupnosti, ki je zaupana duhovniku, in po Božjem navdihu vidi svojo prihodnost in uresničitev temeljnih življenjskih hrepenenj. To še toliko bolj velja za odločitve za krst v misijonskih, pa tudi v sekulariziranih področjih nekoč krščanskih dežel. V sekulariziranih deželah bi se duhovniki morali prednostno vprašati, zakaj se ljudje kljub tolikemu odporu krščanstvu, negativni kritiki vsega krščanskega in pogosto celo izrecnemu ter zadrtemu sovraštvu do krščanstva, Cerkve, Kristusa in Boga, odločajo za krst. Pri takem razmišljanu je namreč dobro upoštevati dejstvo, da vsaka odločitev za krst v sebi že vsebuje temeljna izhodišča za odgovor na vprašanje, zakaj danes postati kristjan. Razen tega je tudi danes vsakemu duhovniku zgled Janez Krstnik ob Jezusovem krstu v Jordanu. Kot Krstnik se tudi vsak duhovnik pri podeljevanju zakramenta krsta dobro zaveda, da je srednik enkratnega Božjega posega v življenje katehumena in da sam takega dejanja ni vreden. Kot Janez Krstnik pa bi se moral tudi v sekularizirani družbi vsak duhovnik zavedati, da je poklican, da zavestno in odgovorno sodeluje z močjo krstne milosti v krščenih tudi sredi sekularizirane družbe. Ko je Jezus rekel Janezu Krstniku, da je prav, da spolnita vso pravico, je Krstnik razumel, da ga je povabil k drugačnemu razmišljanju o njegovem delovanju in poslanstvu. Jezusov krst v Jordanu namreč ni bil le krst pokore, ampak napoved krsta prerojenja v Svetem Duhu za vse, ki bodo sprejeli Kristusa, da bodo po novozaveznem krstu živli v Troedinem Bogu.
Vsak duhovnik pri podeljevanju zakramentov vedno stoji pred zunanjo, vidno, lahko bi rekli zemeljsko danostjo zakramentalnega znamenja, še bolj pa bi moral biti pozoren na Božjo vsebino in trdno zaupati v Božje zagotovilo, da bo Bog izvršil, kar zakramentalno znamenje razodeva. Vse to pa v moči svetega reda, ki ga je prejel.
V našem primeru, sredi sekularizirane družbe, so vsi krščeni, zlasti pa nosilci svetega reda poklicani, da kljub toliki grešnosti našega časa vendarle vidijo stvarnost, kjer je milost še večja, bolj mogočna in zmagovita. Tudi v tem pogledu nam je Krstnik vsem v zgled. Ko je Jezus po krstu v Jordanu po prvih javnih nastopih začel izbiral prve učence, so bili med njimi tudu Janezovi. Ko so ti Krstnika vprašali, ali naj ostanejo pri njem, je Janez preroško odgovoril, da se on mora manjšati, Kristus pa rasti. Tudi tako je izpolnil svoje temeljno poslanstvo, da je namreč pokazal na pravega Mesijo. To je tudi trajna dilema duhovniške službe, ki je ljudi voditi k Jezusu, Odrešeniku človeštva. Najbolj pa tiste, ki so prejeli zakrament krsta, ker so prav krščeni sredi največjih bojev, kako ostati zvest krstni milosti. Če se nam danes sekularizirana družba kaže kot trdna in nevarna za krščanstvo, bo to zato, ker krščeni v njej vidimo predvsem njeno zemeljsko razsežnost, ne pa stvarnosti, ki je prisotna v moči krstne milosti in moči drugih zakramentov.
Danes se tudi nam krščenim postavlja vprašanje Janezovih učencev, ali naj ostanemo zagledani v ta svet, ali pa se naj oklenemo Kristusa? Krstnikov odgovor še danes velja: »On mora rasti, jaz pa se manjšati!« Nosilci svetega reda pa so posebej poklicani, da danes ta odgovor na novo oblikujejo in ga prepričljivo izpovedo!