Grški izraz za današnji praznik je epifania. Pomeni kazanje, izraz, pojava, manifestacija.
Vključuje tri razsežnosti Gospodovega razodevanja tebi, meni in vsemu svetu. Prvič
se je Jezus pokazal vsem ljudem ob obisku treh modrih. Drugič se je pokazal na začetku
svojega javnega delovanja pri krstu v reki Jordan, tretjič pa se je pokazal ob čudežu
spremenjenja vode v vino na svatbi v Kani galilejski. Pa pojdiva lepo po vrsti.
O
Jezusovem krstu bova premišljevala prihodnjo nedeljo. Danes pa se skušajva poglobiti
v pripoved o treh modrih, ki pridejo počastit Jezusa. V odnosu do Jezusa so mogoče
različne notranje drže in odnosi. Modri ne vedo točno za kaj gre, a njihovo srce je
tako močno gnano, da gredo na pot, pridejo do Jeruzalem, sprašujejo in iščejo. Izobraženi
in vplivni Jeruzalemčani, kot pismouki in farizejji so, imajo čisto drugačno držo:
vedo za stvar, a jih to prav nič ne premakne. Herod pa se zgane zgolj iz strahu, da
bi izgubil oblast. Ne gre mu za resnico. Postane morilec.
To so tri možne
drže, ki jih lahko ti in jaz zavzameva pred Božjo skrivnostjo in Božjo zgodovino.
Modri so podoba tega, da se Bog pokaže vsem ljudem. Ko prinesejo svoje darove, se
odprejo Božji skrivnosti (z zlatom priznajo, da je ta skrivnostni otrok, ki je rojen
za nas, res kralj; s kadilom priznajo njegovo božanstvo, z miro pa priznajo, da je
človek, pripravljen iz ljubezni trpeti za naše odrešenje). Modri dovolijo svojemu
srcu, gledati Božjo slavo – Božjo ljubezen do človeštva. Tako močno, da se vrnejo
domov po drugi poti. S tem je rečeno, da začne tisti, ki se odpre češčenju Boga, gledati
na svoj dom z drugačnimi očmi, dobi nov pogled in drugo gledišče.
Zato si
zastavljam eno vprašanje in eno trditev: 1) če je Mesija tisti, ki je obljubljen vsem
ljudstvom, kaj smo potem verniki dolžni temu svetu? Ker nam je Gospod podaril našo
resnično identiteto, ki je v tem, da smo njegovi, za to, kar smo, nismo dolžniki svetu.
Pred svetom sva midva odgovorna za pričevanje, da Gospoda poznava in zato veva kdo
sva, od kod prihajava in kam greva, ter zakaj sva tukaj. 2) Če je Odrešenik obljubljen
vsem ljudstvom pomeni, da je najino spoznanje Odrešenika, do tistega trenutka, ko
ga vsi ne spoznajo, pomanjkljivo in omejeno. Podobno kakor v prijateljstvu. Vse dokler
ne najdeva človeka, ki nama želi res dobro, ne moreva odkriti tega kar v resnici sva,
niti tega kar nosiva v sebi in česar sva sposobna. Podobno je v odnosu do Boga. Vse
dokler ga ne bodo vsi spoznali, se Bog ne more pokazati v vsem svojem bogastvu in
polnosti. Pričakovanje, da se Bog pokaže srcu slehernega človeka, naju dela ponižna
in naju vabi v držo češčenja. Skromno in v mejah odgovarjava na zapoved ljubezni do
vseh, tudi do ne-prijateljev. Vse do dne, ko se bo Božja ljubezen do vsakega in vseh
v celoti pokazala ter vsem srcem očitno zasijala.
Spremenitev vode v vino
na svatbi v Kani Galilejski (prim. Jn 2,1-10), je simbol svatbe gospoda Jezusa z našo
človeškostjo. Tudi svatba je močno povezana z razodevanjem Božje ljubezni do ljudi
v našem življenju. Kdaj sva midva voda in kdaj sva vino? Voda sva, kadar sprejmeva
Božje zapovedi in jih samo navzven izpolnjujeva. Iz vode postaneva vino, ko preideva
iz volje po izpolnjevanju zapovedi, k okusu sadu, ki ga zapoved obrodi. V vsaki Božji
besedi se skriva naslednja obljuba: “Če me kdo ljubi, se bo držal moje besede in moj
Oče ga bo ljubil. Prišla bova k njemu in prebivala pri njem” (Jn 14,23). Vsaka zapoved
je sad navdiha. Če tega navdiha ne dojameva, ne bova nikdar okušala obljube, ki je
skrita za vsako zapovedjo. Obljuba srčnega spoznanja Gospoda, obljuba okusa njegove
navzočnosti in družbe. Obljuba ljubečega odnosa. Torej ni dovolj delati stvari. Ni
dovolj, da za drugega nekaj delamo. Če ne zaznam tega kar žene moje srce, da deluje,
če ne zaznam učinka, ki ga moje delovanje ima na srce drugega, če mi ni dano veselje
od zgoraj, ki zgrabi gibanje mojega srca, ostajam zgolj voda. Sveto pismo pa pravi,
da vino razveseljuje srce človeku. Ob okušanju vina se srce odpre spoznanju Gospodove
ljubezni do vseh in vsakega. Prav to so modri okušali ob Jezusu v jaslih, prav o
tem so apostoli pričevali in prav to veselje smo danes kristjani “dolžni” dati temu
svetu, ki čaka na manifestacijo – epifanijo.