2010-01-05 15:03:25

Duhovna misel za praznik Gospodovega razglašenja


Grški izraz za današnji praznik je epifania. Pomeni kazanje, izraz, pojava, manifestacija. Vključuje tri razsežnosti Gospodovega razodevanja tebi, meni in vsemu svetu. Prvič se je Jezus pokazal vsem ljudem ob obisku treh modrih. Drugič se je pokazal na začetku svojega javnega delovanja pri krstu v reki Jordan, tretjič pa se je pokazal ob čudežu spremenjenja vode v vino na svatbi v Kani galilejski. Pa pojdiva lepo po vrsti.

O Jezusovem krstu bova premišljevala prihodnjo nedeljo. Danes pa se skušajva poglobiti v pripoved o treh modrih, ki pridejo počastit Jezusa. V odnosu do Jezusa so mogoče različne notranje drže in odnosi. Modri ne vedo točno za kaj gre, a njihovo srce je tako močno gnano, da gredo na pot, pridejo do Jeruzalem, sprašujejo in iščejo. Izobraženi in vplivni Jeruzalemčani, kot pismouki in farizejji so, imajo čisto drugačno držo: vedo za stvar, a jih to prav nič ne premakne. Herod pa se zgane zgolj iz strahu, da bi izgubil oblast. Ne gre mu za resnico. Postane morilec.

To so tri možne drže, ki jih lahko ti in jaz zavzameva pred Božjo skrivnostjo in Božjo zgodovino. Modri so podoba tega, da se Bog pokaže vsem ljudem. Ko prinesejo svoje darove, se odprejo Božji skrivnosti (z zlatom priznajo, da je ta skrivnostni otrok, ki je rojen za nas, res kralj; s kadilom priznajo njegovo božanstvo, z miro pa priznajo, da je človek, pripravljen iz ljubezni trpeti za naše odrešenje). Modri dovolijo svojemu srcu, gledati Božjo slavo – Božjo ljubezen do človeštva. Tako močno, da se vrnejo domov po drugi poti. S tem je rečeno, da začne tisti, ki se odpre češčenju Boga, gledati na svoj dom z drugačnimi očmi, dobi nov pogled in drugo gledišče.

Zato si zastavljam eno vprašanje in eno trditev: 1) če je Mesija tisti, ki je obljubljen vsem ljudstvom, kaj smo potem verniki dolžni temu svetu? Ker nam je Gospod podaril našo resnično identiteto, ki je v tem, da smo njegovi, za to, kar smo, nismo dolžniki svetu. Pred svetom sva midva odgovorna za pričevanje, da Gospoda poznava in zato veva kdo sva, od kod prihajava in kam greva, ter zakaj sva tukaj. 2) Če je Odrešenik obljubljen vsem ljudstvom pomeni, da je najino spoznanje Odrešenika, do tistega trenutka, ko ga vsi ne spoznajo, pomanjkljivo in omejeno. Podobno kakor v prijateljstvu. Vse dokler ne najdeva človeka, ki nama želi res dobro, ne moreva odkriti tega kar v resnici sva, niti tega kar nosiva v sebi in česar sva sposobna. Podobno je v odnosu do Boga. Vse dokler ga ne bodo vsi spoznali, se Bog ne more pokazati v vsem svojem bogastvu in polnosti. Pričakovanje, da se Bog pokaže srcu slehernega človeka, naju dela ponižna in naju vabi v držo češčenja. Skromno in v mejah odgovarjava na zapoved ljubezni do vseh, tudi do ne-prijateljev. Vse do dne, ko se bo Božja ljubezen do vsakega in vseh v celoti pokazala ter vsem srcem očitno zasijala.

Spremenitev vode v vino na svatbi v Kani Galilejski (prim. Jn 2,1-10), je simbol svatbe gospoda Jezusa z našo človeškostjo. Tudi svatba je močno povezana z razodevanjem Božje ljubezni do ljudi v našem življenju. Kdaj sva midva voda in kdaj sva vino? Voda sva, kadar sprejmeva Božje zapovedi in jih samo navzven izpolnjujeva. Iz vode postaneva vino, ko preideva iz volje po izpolnjevanju zapovedi, k okusu sadu, ki ga zapoved obrodi. V vsaki Božji besedi se skriva naslednja obljuba: “Če me kdo ljubi, se bo držal moje besede in moj Oče ga bo ljubil. Prišla bova k njemu in prebivala pri njem” (Jn 14,23). Vsaka zapoved je sad navdiha. Če tega navdiha ne dojameva, ne bova nikdar okušala obljube, ki je skrita za vsako zapovedjo. Obljuba srčnega spoznanja Gospoda, obljuba okusa njegove navzočnosti in družbe. Obljuba ljubečega odnosa. Torej ni dovolj delati stvari. Ni dovolj, da za drugega nekaj delamo. Če ne zaznam tega kar žene moje srce, da deluje, če ne zaznam učinka, ki ga moje delovanje ima na srce drugega, če mi ni dano veselje od zgoraj, ki zgrabi gibanje mojega srca, ostajam zgolj voda. Sveto pismo pa pravi, da vino razveseljuje srce človeku. Ob okušanju vina se srce odpre spoznanju Gospodove ljubezni do vseh in vsakega. Prav to so modri okušali ob Jezusu v jaslih, prav o tem so apostoli pričevali in prav to veselje smo danes kristjani “dolžni” dati temu svetu, ki čaka na manifestacijo – epifanijo.

 Pripravil: p. Viljem Lovše







All the contents on this site are copyrighted ©.