Škof Mariano Crociata: “Pridigar sam naj postane prvi poslušalec besed, ki jih oznanja drugim.” 

RIM (nedelja, 3. januar 2010) – “Neslan močnik”, skoraj “neužitna jed” ali “slaba hrana”, se mnogim vernikom v Italijo zdijo pridige, ki jih vsako nedeljo poslušajo s prižnic, je zatrdil tajnik Italijanske škofovske konference škof Mariano Crociata na tridnevnem liturgičnem simpoziju za bogoslovce, ki je konec decembra potekal v Rimu. V središču razprav je bila tema Pridiga med slavljenjem in služenjem, kateri se je škof Crociata približal naravnost in brez olepševanja. Kot je dejal, bi bilo nadvse sramotno, da bi pridige postale priložnosti za obtoževanje in sramotenje, obsojanje in presojanje, zavrnil pa je tudi enolično ponavljanje splošnih spodbud in prigovarjanj k univerzalnemu dobremu. Cilj, tako duhovnega življenja kot pastoralnega dela, je po Crociatovih besedah združiti tolažbo in opomin, upanje in resno zavzemanje, veselo zaupanje in nujno resnost, kajti oznanilo odrešenja je vabilo k odločitvi. Krhko in občutljivo ravnotežje, ki je v napetosti med dvema poloma, lahko vzdržuje le tisti, ki se je odločil za Kristusa in ki tako hkrati doživlja tudi tolažbo, je dejal škof. Obstaja namreč načelo teološko-duhovnega reda, ki usmerja bogoslužno pridiganje, kar pomeni, da je beseda, izrečena med liturgijo, vedno izraz, ki ostaja podrejen božji Besedi. Pridiga je zato najprej oznanjevanje božje Besede, kajti Bog ostaja pobudnik, ki s svojo Besedo in preko nje učinkovito deluje. Odločilnega pomena je, da pridigar sam postane prvi poslušalec besed, ki jih oznanja drugim, znati jih mora obrniti nase. Ne gre za sprejemanje Kristusove novice kot navadnega intelektualnega znanja, je opozoril Crociata in dodal, da se je nevarnosti moralizma pridružila še nevarnost, ki vero potiska v zasebno sfero.