Nadškof Ravasi o kritiki do Cerkve in njeni vlogi v sodobni družbi

VATIKAN (nedelja, 3. januar 2010) – V javnem prostoru, predvsem v medijih, pogosto slišimo in beremo kritične besede o Cerkvi in njeni vlogi v sodobni družbi. Največkrat so to posplošena mnenja, ki pa lahko postanejo priložnosti za dialog, kot je za naš radio povedal predsednik Papeškega sveta za kulturo nadškof Gianfranco Ravasi. Na novinarsko vprašanje, ali ga ostre besede presenečajo, je odgovoril, da niti ne, kajti sam je neprestano v stiku s pogledi, ki imajo kritično ostrino, ne le na ravni javnega mnenja, ampak tudi v akademskih krogih. Dialog pogosto dobiva tudi poseben videz, ki ga je Ravasi opredelil kot neke vrste dvoboj.

Obtožba, ki se stalno ponavlja, je očitek Cerkvi, da ni v koraku s časom, na kar je nadškof Ravasi odgovoril, da je krščanska vera utelešena religija, kar pomeni, da mora resnica kot seme biti položena v zemljo, da bi le-ta lahko postala plodna in rodila. Resnica ni dragocen kamen, ki ga je treba hraniti v skrinji, ampak je kot morje, v katerega se je treba vreči in po njem pluti. Tega morja vernikom pogostokrat ne kažemo na pravi način, je dejal nadškof, ko pa ga, uporabljamo nerazumljiv jezik, ki se nanaša le nase in je zaprt sam vase. Zato Cerkev po Ravasijevih besedah potrebuje stalen razvoj: resnica kot seme mora biti položena v zemljo, mora prežeti kulturo in vsakdanje bivanje z vedno novimi lastnostmi.

Nadškof Ravasi se je dotaknil tudi stalne razprave o veri kot zasebnem področju človekovega življenja, ki se dotika le posameznikove intimne notranjosti. Vera je nedvomno stvar osebne odločitve, je izbira in dejanje svobodne, je tudi izziv in tveganje, kajti živeti po verskih normah v družbi, ki vidi prednost v tem, da ni nobenih norm, je za posameznika lahko velika skušnjava. Vera pomeni torej izbiro, ki izhaja iz posameznikove notranjosti. Hkrati pa se je treba zavedati, da vera po svoji naravi pomeni spreminjanje bivanja, prodre v notranjost osebnega sveta, ki postane drugačen, spremenjen v moči vrednot kot so ljubezen, pravičnost in resnica. Neobhodno je torej, da ta osebna in notranja odločitev v duhu vere mora prepojiti tako notranje kot tudi zunanje bivanje osebe in družbe.