Duhovnik pomaga kristjanom, da v njih vlada isto mišljenje kot je v Jezusu Kristusu

RIM - (nedelja, 3. januar 2010, RV) Ob božičnih in novoletnih praznikih je leto duhovništva tiho prešlo v svojo drugo polovico. Prazniki Gospodovega rojstva in vstop v novo leto so duhovnike in duhovne osebe spodbudili, naj dejstvo učlovečenja Božjega Sina postane trdno izhodišče za delovanje v krščanskem duhu sredi stisk našega časa. Toda kako?

Odgovor na to ključno vprašanje za vsakega duhovnika je treba iskati v dinamiki učlovečenja Božjega sina in v zgodovini odrešenja. Božji Sin je vstopil v našo zgodovino tako, da je kot Bog deloval v človeški naravi, ki si jo je privzel. Že samo dejstvo, da je postal človek, je spremenilo človeka. Od takrat vse človeštvo drugače razmišlja o bistvu človeka, o njegovem razvoju, njegovi umski, čustveni, človeški rasti, o trpljenju, smislu življenja in še zlasti o kakovosti in dometu človekove svobodne volje. Člani izvoljenega so pričakovali Mesijo, Božjega Maziljenca kot osvoboditelja izpod tujega jarma, kot dogodek, ki bo posegel v tok zgodovine tako, da bo v prid izvoljenjemu ljudstvu kot takemu. Pričakovali so torej dogodek v svetovnih razsežnostih. Mesija pa je stopil v zgodovino zelo osebno, preprosto, skromno, človeško, pa vendar silno slovesno in vsebinsko nepričakovano edinstveno. Božji Sin je postal človek v vsem, razen v grehu, kot bo po svojih globokih razmišljanih o skrivnosti učlovečenja nekaj desetletij po dogodku zapisal apostol Pavel. Bog je v svoji modrosti pripravil in po svojem Sinu izvedel odrešenje kot dinamiko, dogajanje v katero je povabljen vsak človek osebno. In to dogajanje na osebni ravni bo spreminjalo tok osebnega življenja in tok zgodovine, ki se se ne dogaja le v ustvarjenem času, ampak je to hkrati zgodovina odrešenja, ki je odprta onkraj časa in vodi v večno življenje z Bogom.

Božji Sin, Jezus Kristus je s svojim življenjem to pokazal, dokazal, da je zgodovina odrešenja stvarnost, s svojim trpljenjem, smrtjo in vstajenjem pa je isto stvarnost omogočil vsakemu človeku, ki vanj veruje. Zgodovina odrešenja se na osebni ravni odvija v moči vere v Jezusa Kristusa, človekovega Odrešenika. Zato bo apostol Pavel upravičeno učil in zapisal, naj si kristjan osebno in celotne krščanske skupnosti prizadevajo, da v njih vlada isto mišljenje kot je v Jezusu Kristusu. O sebi kot apostolu Jezusa Kristusa pa je dejal, da si je prizadeval, da bi v njem vedno bolj živel Kristus, ki ga je prvi in dokončno ljubil. Iz teh apostolovih drž veje ne le pristna krščanska drža do Jezusa Kristusa od mrtvih vstalega, ampak tudi njegova duhovniška, apostolska razsežnost in dejavnost. Apostol Pavel, in po njegovem zgledu vsak duhovnik, je poklican in v moči zakramenta svetega reda tudi usposobljen, da je Drugi Kristus – Alter Christus, torej človek, ki je poklican, da v kristjanih prebuja, vzgaja, vodi in krepi isto mišljenje kot je v Jezusu Kristusu. Mišljenje tu ne pomeni le vsebino Jezusovega nauka, ampak njegove celostne drže do Očeta, do poslanstva, ki mu ga je Oče zaupal in njegovo popolno, Božjo ljubezen do ljudi, s katero nas večno ljubi. Ko torej pristopamo k Jezus Kristusu, se zavedamo, da ga sicer poznamo, a vendar vedno ostaja skrivnosten Božji Sin. Je bil človek, sedaj pa je skrivnostno poveličani vstali Gospod, ki je vedno z nami. Jezus Kristus je za kristjana vedno oseba za katero so apostoli dejali, da so z njim jedli, pili, ga poslušali, se ga dotikali in so njihove oči videle velika dela, ki jih je storil, je pa hkrati Kristus, ki se je na gori Tabor spremenil in govoril z Mojzesom in Elijo in je po vstajenju poveličan zapustil zemljo in se dvignil k Očetu v večno slavo.

Gojiti takšno mišljenje v sebi in drugih do vstalega Gospoda je vedno vrhunsko miselno delovanje in hkrati ponižno stati pred skrivnostjo, ki nas vse odrešujoče presega.