Bogoslužja božičnega časa ves čas omenjajo Božji blagoslov, ki smo ga v Jezusu deležni
ljudje in se potem od nas vrača k Bogu. Jezus je Božji dar človeštvu in hkrati sad
človeštva, ki v Mariji doseže svoj najvišji cilj. V Božičnih poezijah s. Efrem poudarja,
da je Marija vrt v katerega se je od Boga Očeta spustil dež blagoslova s katerim je
poškropil Adamovo obličje. Adam sva ti in jaz. s. Efrem tudi pravi, da je v odnosu
do Kristusa najvišji cilj življenja, ki človeku omogoča nov pogled na vse, ki ga preobrazi.
Dobesedno pravi takole: “Če ima mati otroka, ta postane brat mojega Ljubega. Če ima
hčerko ali posvojenko, ta postane nevesta mojega Gospoda. Tisti, ki ima služabnika,
naj mu da svobodo, da bo šel lahko služit mojemu Gospodu (Jezusu). Zaradi tebe lahko
služabnica postane svobodna. Če te ima rada, se v njej zgodi nevidna osvoboditev”.
Skrivnost
rojstva Božje besede med ljudmi, je Dar, ki ga Bog podari človeštvu. Le pod tem vidikom
lahko razumeva prvo poglavje pisma Efežanom. Slovesno in prostrano nariše obzorje
blagoslova v katerega je zajeto življenje vsakega človeka: “Slavljen Bog in Oče našega
Gospoda Jezusa Kristusa, ki nas je v nebesih v Kristusu blagoslôvil z vsakršnim duhovnim
blagoslovom: pred stvarjenjem sveta nas je izvôlil v njem, da bi bili pred njegovim
obličjem sveti in brezmadežni. V ljubezni nas je vnaprej določil, naj bomo po Jezusu
Kristusu njegovi posinóvljeni otroci. Takšen je bil blagohôtni sklep njegove volje,
v hvalo veličastva njegove milosti, s katero nas je obdáril v ljubljenem”. Tudi evangelist
Janez potrjuje: “In Beseda je meso postala in se naselila med nami. Videli smo njeno
veličastvo, veličastvo, ki ga ima od Očeta kot edinorojeni Sin, polna milosti in resnice”.
Blagoslov, ki nam ga da v Jezusu, doživljamo in okušamo v življenju. Že pred stvarjenjem
sveta, nas je Bog imel v mislih kot tiste, ki so sposobni nositi lepoto Božjega Sina.
Kako naj ne bi v izkustvenem spoznanju Božjega sina, ki je postal sin človekov, videli
najvišji sad življenja in izpolnitev slehernega našega hrepenenja po resnici in lepoti?
Zaradi te možnosti, se evangeljsko veselo oznanilo obrača na vse ljudi in vse narode
in na vsakega človeka posebej. Zaradi tega oznanila danes kristjan živi svoje življenje
z veseljem. Pripravljen ga je podariti, da bi se veselje, ki je od zgoraj uresničilo
v vseh in nad vsemi in bi vsem srcem zažarela neskončna Božja ljubezen.
Ali
lahko kristjan pričakuje veselje od zgoraj, če pa to veselje ni prej globoko in čisto
zažuborelo v njegovem lastnem srcu? Ko se sv. Gregor Niški sprašuje kaj je v resnici
Božje kraljestvo, ki se nahaja znotraj nas ali v nas (prim. Lk 17,21) takoj nato z
vso gotovostjo odgovarja: “Kaj drugega more biti, če ni veselje, ki je izlito v naša
srca po Svetem Duhu, ki nam je bil dan?” Veselje je kot podoba, kot zagotovilo in
dokaz večnega veselja, ki ga uživajo duše svetnikov v pričakovanem veku”. Prav to
danes lahko prosiva: “Oče, večne ljubezni do nas... razsvetli nas s svojim Duhom,
da bomo sprejeli skrivnost tvoje ljubezni, ter okušali veselje, ki nas čaka kot tvoje
sinove in hčere in dediče Božjega kraljestva“. Prosiva, da bi tudi midva doživela
in izkusila to kar je apostol Janez: “prišel je prebivat med nas in videli smo njegovo
veličastvo”. Prosiva, da bi tudi midva vstopila v blagoslov, ki ga opisuje sv. Pavel:
“Blagoslovljen Bog, … ki nas je blagoslovil z vsakršnim blagoslovom”.
Če Očetov
Božji blagoslov zares prekipeva iz našega srca in je nad nami, potem gremo varno skozi
vse preizkušnje in bolečine življenja. Tega kar potrebuje naše srce, nič več ne iščemo
drugod. Nič več nas ni strah, da bi izgubili upanje, ki ga imamo. Nič več ne zahtevamo
od bližnjega tistega, kar smo mu v znamenje obilnega blagoslova mi dolžni podariti.
Prav to je argument in obzorje vsake naše molitve, ki postane kraj češčenja in spominjanja
neskončne obdarovanosti in veselja, veselja nad tem, da smo Božji sinovi in hčere.
Molimo zato, da bi nas blagoslov osvojil. Molimo zato, da bi Božji blagoslov s svojim
mirom osvojil ves svet.