Sporočilo »mestu in svetu« papeža Benedikta XVI.
Božič 2009

Dragi bratje in sestre v Rimu in po vsem svetuin vi vsi, od Gospoda ljubljeni ljudje!

“Lux fulgebit hodie super nos,
quia natus est nobis Dominus.
- Danes bo nad nami zasijala luč
ker se nam je rodil Gospod”
(Rimski misal, Gospodovo rojstvo, Zorna maša, Vstopni spev).

Bogoslužje zorne maše nas je spomnilo, da je noč že minila, dan se je pomaknil; luč, ki lije iz betlehemske votline, sije nad nami.

Vendar pa nam Sveto pismo in bogoslužje ne govorita o naravni luči, ampak o neki drugačni luči, posebni, nekako obrnjeni in usmerjeni k “nam”, k tistim “nam”, za katere se je betlehemsko Dete “rodilo”. Ta “mi” je Cerkev, velika vesoljna družina verujočih v Kristusa, ki so z upanjem pričakovali novo rojstvo Odrešenika in danes v skrivnosti praznujejo večno sodobnost tega dogodka.

Na začetku, okrog jasli v Betlehemu, je bil ta “mi” skoraj neviden človeškim očem. Kot nam poroča Lukov evangelij, je štel poleg Marije in Jožefa samo nekaj ponižnih pastirjev, ki so dospeli do votline na opozorilo angelov. Luč prvega Božiča je bila kot v noči prižgani ogenj. Vse naokrog je bila tema, medtem ko je v votlini sijala prava luč, “ki razsvetljuje vsakega človeka” (Jn 1,9). In vendar se je vse zgodilo v preprostosti in skritosti, v skladu s slogom, s katerim Bog deluje v vsej zgodovini odrešenja. Bog rad prižiga omejene luči, da bi potem razsvetlil z žarkom na široko. Tako Resnica kot tudi Ljubezen, ki ju luč vsebuje, se prižgeta tam, kjer je luč sprejeta in se potem širi v koncentričnih krogih, kot z dotikom, po srcih in dušah tistih, ki so se svobodno odprli njenemu sijaju in s tem postali tudi sami izviri luči. Zgodovina Cerkve začenja svojo pot v ubogi votlini v Betlehemu in v teku stoletij postane ljudstvo in vir luči za človeštvo. Tudi danes s pomočjo tistih, ki gredo naproti Detetu, Bog prižiga ognje v noči sveta, da bi poklical ljudi, naj v Jezusu prepoznajo “znamenje” njegove odrešilne in osvobajajoče navzočnosti, in da bi razširil tisti “mi” verujočih v Kristusa na vse človeštvo.

Kjerkoli je neki “mi”, ki sprejema božjo ljubezen, tam sije Kristusova luč, tudi v najtežjih okoliščinah. Cerkev kot Devica Marija nudi svetu Jezusa, Sina, ki ga je ona sama sprejela v dar in ki je prišel osvobodit človeka iz sužnosti greha. Kot Marija se tudi Cerkev ne boji, ker je to Dete njena moč. Toda ona ga ne zadržuje zase: daruje ga vsem, ki ga iščejo z iskrenim srcem, ponižnim na svetu in stiskanim, žrtvam nasilja, tistim, ki hrepenijo po dobrini miru. Tudi danes človeški družini, globoko zaznamovani z gospodarsko krizo, še bolj pa z moralno, in z bolečimi ranami vojn in sporov, v duhu solidarnosti in zvestobe človeku Cerkev ponavlja s pastirji: “Pojdimo v Betlehem” (Lk 2,15), tam bomo našli svoje upanje.

Tisti “mi” Cerkve živi, kjer se je rodil Jezus, v Sveti deželi, da bi povabil njene prebivalce, naj zapustijo sleherno logiko nasilja in maščevanja in naj z obnovljeno močjo in velikodušnostjo stopijo na pot proti miroljubnemu sožitju. Tisti “mi” Cerkve je navzoč v drugih deželah Bližnjega Vzhoda. Kako ne bi pomislili na težaven položaj v Iraku in na tisto malo čredo kristjanov, ki živi v tisti pokrajini? Včasih doživlja nasilje in krivice, vendar je vedno pripravljena dati lastni prispevek k izgradnji civilnega sožitja v nasprotju z logiko spopada in zavračanja soseda. Tisti “mi” Cerkve deluje na Šri Lanki, na Korejskem polotoku, na Filipinih kakor tudi po drugih azijskih deželah kot kvas sprave in miru. Na afriški celini ne neha dvigati glasu k Bogu s prošnjo, da bi se končalo sleherno nasilje v Demokratični republiki Kongo, vabi državljane Gvineje in Nigra k spoštovanju pravic vsakega človeka in k dialogu, državljane Madagaskarja prosi, naj presežejo notranje delitve in se med seboj sprejmejo; vse pa spominja, da so poklicani k upanju kljub dramam, preizkušnjam in težavam, ki jih še vedno stiskajo. V Evropi in Severni Ameriki ta “mi” Cerkve skuša premagati sebično in tehnicistično miselnost, pospeševati skupno dobro in spoštovati najšibkejše osebe, začenši tiste še nerojene. V Hondurasu pomaga spet vzpostavljati institucionalno pot, v vsej Latinski Ameriki je ta “mi” Cerkve dejavnik identitete, je polnost resnice in ljubezni, ki je ne more nadomestiti nobena ideologija, je klic k spoštovanju neodtujljivih pravic vsake osebe in k njenemu celovitemu razvoju, je oznanilo pravičnosti in bratstva, je vir edinosti.

V zvestobi naročilu svojega ustanovitelja je Cerkev solidarna s tistimi, ki so jih prizadele naravne nesreče in revščina, čeprav živijo v družbah obilja. Spričo selitve tistih, ki zapuščajo svoje dežele in jih žene v daljni svet zaradi lakote, nestrpnosti ali zaradi uničenega okolja, je Cerkev prisotna s klicem k sprejemanju. Z eno besedo, Cerkev povsod oznanja Kristusov evangelij kljub preganjanjem, diskriminaciji, napadom in včasih sovražni brezbrižnosti; vse to ji celo omogoča, da deli usodo svojega Učitelja in Gospoda.

Dragi bratje in sestre, kako velik dar je, da lahko pripadamo občestvu, ki je za vse! To je občestvo Svete Trojice, iz čigar srca je stopil v svet Emanuel, Jezus, Bog-z-nami. Kot betlehemski pastirji tudi mi polni čudenja in hvaležnosti zrimo to skrivnost ljubezni in luči! Blagoslovljen Božič vsem!
 * * *


Prevedel: br. Miran Špelič