Sesti dan devetnevnice:
Starček Simeon s svojo pobožnostjo pripravlja pot Gospodu

RIM (torek, 22. december 2009, RV) – Starček Simeon spada v skupino ubogih in pobožnih Judov o katerih pravijo psalmisti, da je njihova pobožnost dozorela do stopnje, da so oni pravi Izrael. Ti ubogi in pobožni Judje se s psalmi in molitvami v globini obračajo k dobremu Bogu in tako sami zorijo v človeški dobroti in ponižnosti. S takimi držami z veliko vnemo pričakujejo odrešilno Božjo ljubezen. Mesijansko pričakovanje je odprlo njihova srca Kristusu. Marija, Jožef, starček Simeon, prerokinja Ana, teta Elizabeta, Zaharija, pastirji in dvanjasteri, tvorijo ožji krog, ki je na moč drugačen od farizejev, saducejev in od članov Qumranske skupnosti. V tem ožjem krogu se zaključuje stara in se začne nova zaveza, ki je popolnoma povezana z vero Izraela, ki dozoreva v smeri vedno večje čistosti. Zaharija in Elizabeta, Marija in Jožef, Simeon in Ana, vsak na svoj način budno pričakujejo Izraelovo odrešenje in ponižno, pobožno ter potrpežljivo pripravljajo pot Gospodu. Vsi so pričakovali božjega Maziljenca. Ko ga je starček Simon imel v naročju, je o njem povedal toliko stvari, da se je Marija čudila, in o vsem tem premišljevala v svojem srcu. In kako je ta prizor drugačen od tistega, ko se farizeji ošabno norčujejo iz Jezusa in govorijo Druge je rešil, naj reši sam sebe če je božji Maziljenec in Izvoljenec (Lk 23,35).
Prizor, ko starček Simeon drži Jezusa v naročju, ni le ganljiv, ampak zelo zgovoren. Najprej nam govori o ljubečem srečanju dveh rodov, srečnega starčka, ki zre radostno in brez strahu pred smrtjo v prihodnost ter dojenčka, ki prisotnim pošilja prve znake življenja. Simeonovo duhovno veselje najbolje razloži njegova molitev, ki jo je na glas molil pred presenečenimi prisotnimi osebami. Zdaj odpuščaš svojega služabnika, o Gospodar, po svoji besedi v miru, kajti moje oči so videle rešitev, ki jo je pripravil pred očmi vseh narodov; luč v razsvetljenje poganov in v slavo Izraela svojega ljudstva (Lk 1, 29-32).
Izhodišče za Simeonovo molitev je sedanji trenutek, zdaj odpuščaš. Simeon izhaja iz človeške topline srečanja med njim in božjim Maziljencem. On, starček, predaja bakljo življenja začetniku Življenja. V Maziljencu Simeon vidi smisel svojega življenja in svojo večno prihodnost. Prizor ima vsekakor dve razsežnosti: človeško, ki je v veselju, da bo nekdo drug nadaljeval njegovo delo, in nadnaravno: ker se Simeon zaveda, da ima v naročju novost, ki jo je sam Bog pripravil. Ta novost je bila v templju prisotna v osebi Detega. To je realna človeška novost, kadar Dete sprejmemo zgolj kot ljudje. Kadar pa Dete sprejmemo v svoje srce, da v nas živi, z nami deluje, da mi z njim premagujemo greh in slabosti in se trenutek za trenutkom odpiramo božji stvarnosti, potem je prisotnost Deteta odrešujoča in nas uvaja v božjo stvarnost in stori, da smo dejansko v prisotnosti Boga, ki vse dela novo. Kadar se to dogaja, potem, kot je dejal apostol Pavel, ne živim več jaz, ampak v meni živi Kristus, v našem primer Božje Dete.
Tudi mi molimo s starčkom Simeonom, kakor je molil kardinal Carlo Martini, in recimo: Gospod, stori, da te sprejmem kot novost v mojem življenju, da se te ne bom bal, da te ne bom meril po mojih merilih, da te ne bom želel zapreti v moje miselne navade. Stori, da bom pustil, da me preobrazi novost tvoje prisotnosti. Stori, o Gospod, da te, kot starček Simeon, sprejmem v tvoji novosti v vsaki stvari, ki je okrog mene resnična, nova in dobra. Daj, da te sprejmem v vseh otrocih tega sveta, v vsaki porajajoči se novosti pred katere si nas postavil v naši družbi in v mojem srcu.