Četrti dan devetnevnice:
Kako bi jaz zapel Magnificat?

RIM (nedelja, 20. december 2009, RV) – Sinoči smo razmišljali, kako je Marija zrla zgodovino kot zgodovino odrešenja, v kateri Bog mogočno deluje in v katero je Ona dokončno vključena. To ji je omogočila njena izkušnja odrešenja. Skozi to prizmo je gledala zgodovino svojega naroda, velika dela, prave čudeže, ki jh je Bog storil za izvoljeno ljudstvo. Ona je v svoji brezmadežni duši in srcu brala »znamenja časov«, kot je tako branje zgodovine označil 2. vatikanski cerkveni zbor. Izhajala je iz lastnega življenja, iz Božjih posegov v njeno življenjsko zgodbo in iz vsega tega črpala upanje, prepoznavala znamenja, ko je živela s svojim in Božjim Sinom in vnaprej odkrivala dokončne domete zgodovine odrešenja. Devica Marija je poznala Boga, ki ga je Jezus oznanjal v svojem Evangeliju, veselem sporočilu, zato je lahko oznanjala Boga in gledala na zgodovino sveta tudi z vidika tega sveta.
V duhu Marijne hvalnice Moja duša povečuje Gospoda se tudi mi vprašajmo, kakšen Magnificat bi lahko vsakdo od nas zapel? Na osnovi kakšne izkušnje odrešenja, ki ga oznanja Evangelij, se meni, tebi, vsakemu do nas razodeva Bog kot mogočen Stvarnik, Bog evangelija, kot Bog, ki spreminja moje življenje in mu daje novo, pristno krščansko upanje, ki moje gledanje na življenje in zgodovino sveta spremeni tako, da odkrivam dinamiko Božjega kraljestva in si prizadevam za pravičnost in se postavim v bran revnih ter ponižnih?
V duhu molitve berimo Marijin Magnificat in se vprašajmo, kakšen bi lahko bil naš Magnificat, s katerimi besedami in dejstvi bi ga izpovedali in katera so velika Božja dela v našem življenju, zaradi katerih hvalimo Boga. Vsakdo od nas naj se opogumi in odpre srce ter išče velika Božja dela v svojem osebnem življenju. Pomislimo na vse tisto, kar smo dobrega prejeli v življenju in na ljubezen, ki nam je bila darovana, na srečanja, ki so nas napolnila z radostjo in vero. Dobro bo, če začnemo s prejemom zakramenta svetega krsta in vse do zadnjega globokega srečanja z Bogom našim Odrešenikom, z Bogom, ki je bogate odpustil prazne in lačne napolnil z dobrotami. Najprej nas, lačne in uboge in potem tolike druge, ki ga čakajo. Vprašajmo se tudi, kakših skrivnostnih stisk nas srečanje z Bogom rešuje, s kakšnim veseljem nas napolnjuje ob srečanjih z bližnjimi? Vprašajmo se tudi, kakšne velike stvari se porajajo v naših srcih in, ali se odpiramo upanju, se postavljamo na stran Božjega kraljestva in kaj Bog od nas pričakuje, da naj storimo za uboge, če smo se zanje odločili?
Vsekakor je vsak kristjan poklican, da po Marijinem zgledu v sebi snuje in prej ali slej zapoje svojo hvalnico Bogu, svojemu Rešitelju!