Tretji dan devetdnevnice pred božičem:
Marijina hvalnica Bogu 

Marija svojo hvalnico, svojo molitev, začne v prvi osebi: »Moja duša poveličuje Gospoda.« V središče molitve najprej postavi svojo izkušnjo, bogato duševno stanje in veselje, ki preveva njeno notranjost. Takoj nato pa Bog postane ključna oseba »In moj duh se raduje v Bogu, mojem Rešitelju.« Od tod dalje je vsa Marijina pozornost v molitvi usmerjena na Boga. On, Vsemogočni, je tisti, ki je videl njeno ponižnost, Bog je zanjo storil velike stvari, Vladar vesolja je razkropil ljudi ošabnega srca, sam Stvarnik je mogočne vrgel s prestola, bogate odpustil prazne, lačne napolnil z dobrotami in pravični Gospodar se je zavzel za svojega služabnika Izraela. Vsebinska zgradba hvalnice se začne z osebno izkušnjo, ki jo Marija izrazi kot krik veselja, nadaljuje pa jo z občudovanjem vsega, kar je Bog storil zanjo, za Izrael in vse človeštvo.

V Marijini hvalnici na poseben način izstopa popolno zlitje njene osebne izkušnje in njeno motrenje vsega, kar je Bog storil zanjo, za Izrael in za človeštvo. Marija vse to motri kot Božje delo, kot Božji načrt, kot veliko Skrivnost, v katero je po Božji izvolitvi dokončno vstopila.
Upravičeno je vprašanje, ali zmoremo razumeti in sprejeti Marijine trditve. Iskreno moramo pogledati, ali se ne oziramo okrog sebe in nehote podležemo skušnjavi, da o teh Marijinih trditvah presojamo »z našo zdravo pametjo«, »s stvarnim pogledom na stvari« in se prepuščamo dvomom in črnogledosti. V naši notranjosti namreč pogostokrat tli prepričanje, da prevzetni zmagujejo, da mogočni v svoji samopašnosti vladajo s svojih prestolov, da so ponižni dejansko zaničevani, da se število lačnih množi in da bogati postajajo še bolj bogati.

Tu smo pogosto v precepu: Je Marija tista, ki je zares pravilno zastavila svoje trditve, ali pa mi nismo razumeli dejanskih razsežnosti stvarnosti? Resnica bo nekje v sredini. Sveto pismo na več mestih govori, da so krivice na svetu, da hudobija do neke mere zmaguje, da je na svetu veliko laži in lažnivcev. Marija pa na zgodovino gleda z vidika upanja, postavi se na stališče Božjega kraljestva in v človeštvu, ki je polno hudobije, trpljenja in krivic, motri prihod Božjega kraljestva, prihod Božjega Sina, Boga samega, ki že spreminja ubogo človeško izkušnjo.

Marija je zmogla to preroško dejanje in je v sebi upravičeno razvijala pogumno motrenje zgodovine, ker je po angelovem oznanjenju, da je postala Božja Mati, v sebi bila popolnoma gotova, da se vse to v njej že uresničuje. Marija je to lahko storila, ker je v sebi izkušala moč odrešenja. Zanjo je Gospod dejansko bil Odrešenik življenja, ki jo je v trenutku spremenil v nov način biti človek, biti Božja Mati. Marija je po spočetju na popoln način ljubila, upala ter bila v odnosu z Bogom in z ljudmi. Zanjo je Bog postal »Bog moj Rešitelj«.