Ob letu duhovništva:
Apostol Pavel kot oznanjevalec v Atenah 

Apostol Pavel je izjemen vzor oznanjevalca in pričevalca za evangelij, ki se ga ni nikoli sramoval, kot je sam zapisal. V tem pogledu je Pavel trajen vzor vsem duhovnikom v vseh kulturnih sredinah. Evangelist Luka v Apostolskih delih (Apd 17,16-34) poroča o apostolovem oznanjevanju v Atenah. Kmalu po Pavlovem prihodu v Atene so ga meščani povabili, da jim na Areopagu, kjer se je po stoletnem običaju zbiral mestni svet, predstavi svoj nauk. Apostol Pavel se je, kot poroča njegov Luka, na to pomembno srečanje z Atenčani skrbno pripravil. V svoj govor je vključil navedke grških mislecev, ki jih je olepšal z odlomki pesnikov in pisateljev. S svojim nastopom je pritegnil pozornost izbranih, zahtevnih in razvajenih poslušalcev. Vse je kazalo, da je Pavel v intelektualnih Atenah postal vrhunski intelektualec, da bi intelektualce pridobil za Kristusa. Ko pa je Atenčanom začel razlagati, da je Kristus končni cilj vsega človeštva, ker je vstal od mrtvih, so v prisotnih poslušalcih vsi Pavlovi dokazi odpovedali. Ti so mu prijazno povedali, da ga bodo o tem poslušali kdaj drugič (Apd 17,32).

Osrednji razlog za Pavlov neuspeh v Atenah je treba iskati v dejstvu, da sta bili grška in rimska kultura tistega časa prežeti z dualističnim pogledom na človeka in njegovo bistvo. V zavesti in misli filozofov in preprostih ljudi je prevladovalo neko plitvo prepričanje, da je človeka možno razstaviti na dva sestavna dela, namreč na duhovno ali nesmrtno dušo in na materialno ali umrljivo telo. Tako razmišljanje o bistvu človeka je prevladalo tudi v vseh takratnih verstvih v celotnem imperiju. Tak pogled na človeka najdemo že pri Platnonu, ki je živel cela štiri stoletja pred Pavlovim nastopom v Atenah. Ta namreč v svojem delu Faidon piše: »Duša je v svojem bistvu podobna božanskemu, nesmrtnemu, razumnemu, enoličnemu, nerazvezljivemu, ki je vedno istovetno sebi samemu. Telo pa je, nasprotno, v svojem bistvu podobno temu, kar je človeško, umrljivo, raznoliko, nerazumno, razpadljivo, ki nikoli ni istovegno sebi samemu.« Taka miselnost telesu dejansko ni mogla pripisati kaj več, kot le neko teženje po duši, če ne celo njen grob. Zato ne preseneča, da je v 1. stoletju po Kristusu že sama misel na vstajenje celotne osebe, z dušo in telesom, zvenela kot nekaj nesprejemljivega. Izobraženi Atenčani v svojih razmišljanjih o nesmrtni duši niso našli nobenega resnega razloga, da bi ta mogla po smrti večno živeti v razpadljivem človeškem telesu. Razen tega pa moramo upoštevati tudi dejstvo, da je bila vsa helenistična kultura nezadržno omamljenja z razumom. Zato se tukaj postavlja resno vprašanje, kako neki bi Pavlovo sporočilo o smrti Božjega Sina na križu lahko zvenelo vsaj do neke mere razumljivo poslušalcem na Areopagu.

Danes si vsak duhovnik mora postavljati podobna vprašanja. Kakšne zamisli, če sploh lahko govorimo o zamislih, prevaldujejo ali vladajo na Areopagu našega časa? Ker pa apostol Pavel ni zapusti Areopaga v srcu poražen, ampak z velikim apostolskim vprašenjem, ga tudi mi danes prosimo, da bi kot on tudi mi še bolj poglobljeno razmišljamo o bistvu krščanskega sporočila, da je Kristus z božjo močjo vstal od mrtvih.