Glas Janeza Krstnika močno doni: “Pripravite Gospodovo pot, zravnajte njegove steze.”
Povabilo je namenjeno tebi in meni. Če hočeva srečati Gospoda, ki prihaja, če hočeva
videti Božje odrešenje, pripraviva svoji srci. Prerok Baruh pravi: “Bog je namreč
ukazal, naj se znižajo vse visoke gore in večni hribi in naj se napolnijo globeli,
da postane dežela ravna, /.../ Kajti Bog sam bo vodil Izraela z veseljem, v svetlobi
svojega veličastva, z usmiljenjem in pravičnostjo, ki prihajata od njega.” Baruh pravi,
da je Bog tisti, ki zravna poti zase. Ali si prerok Baruh in Janez Krstnik ne nasprotujeta?
Eden govori od Božjem delovanju, drugi pa o tem, kar naj bi storili mi. Božje
delovanje je, da človeštvu pošlje svojega Sina. On pripravi pot v srcih ljudi, da
lahko Božji sin vsakomur pokaže Očetovo ljubezen do slehernega človeka, ki je edina
božja slava. Videnje preroka Baruha pa je simbol človeštva, ki se veseli in je povezano
med seboj zaradi tega, ker se je vrnil Božji ljubljeni sin. On spet poveže med seboj
razpršene Božje sinove in hčere. On sam postane veličastno znamenje Božje ljubezni
do ljudi. Bog hrepeni, da bi bil z ljudmi in jim končno omogočil, da so deležni ljubezni,
ki jo živi njegov Sin. Z naše strani je potrebno zgolj to, da Sinu odpremo vrata srca,
da ga sprejmemo in zaživimo iz tega, kar on podarja. Tisti, ki bo v nas naravnal Gospodove
poti, je Sin. A le, če ga sprejmemo v svojo hišo, v hišo svojega srca. V Jezusu in
z njim ti in jaz spet najdeva svojo božjo poklicanost in tudi možnost, da jo v polnosti
zaživiva in uresničiva. V njem sva spet sposobna izpolnjevati Božje zapovedi, ki so
Božja pot za uresničitev življenja vsakega izmed nas. Ko Krstnik na ves glas vabi,
naj zravnava Bogu pot, naju želi le prebuditi iz najinih utvar in sanj, da bi lahko
sama od sebe odprla svoje srce Božjemu Sinu, ki prihaja. Jezus je tisti, prinaša Božje
življenje, življenje iz Božje ljubezni in omogoča, da ga ti in jaz lahko vsak dan
tudi živiva. Če to seveda hočeva in želiva in se za to odločiva.
Janez Krstnik
poudari, da velja Božji načrt za vse človeštvo. Zato doda: “vse človeštvo bo videlo
Božje odrešenje.” Odrešenje, o katerem govori, ni samo zame, ampak je za vse. Takšna
je Božja pot za vsakega človeka. Ta pot postane človekova pot do Boga. Omogočiti stik
med ljudmi je najbolj nezmotljivo znamenje, da so premagane tudi vse ovire v odnosu
med človekom in Bogom.
Zaradi bivanja v Bogu ima moški, kakor Janez Krstnik,
moč za »divjo avanturo«, upati si postati in biti enkraten Božji sodelavec v svoji
moški naravi.
Klic Janeza Krstnika je torej izredno aktualen. Kot da kliče
mrtve, naj vstanejo iz okopov svojih grobov. Sam, v puščavi, stran iz družbe. »Prevladujoče
javno mnenje« ga ne zanima, njegova usmeritev in cilj je Bog in človekov odnos z njim.
Če je nekdo preveč zaposlen z mislijo, da bi vsem ugajal, da bi živel harmonično,
da bi bil od vseh negovan, nikoli ne bo postal 'Janez Krstnik'. Ta se ne hrani z jedmi
drugih ljudi, ampak s kobilicami in divjim medom, hrano izgnancev, izključenih iz
družbe. Se ne oblači po tekoči modi, po tem, kar je 'hit' v Jeruzalemu. Njegovo oblačilo
je iz kamelje kože. Pozna grešnost ljudi in tiste, ki se lastne grešnosti zavedajo
in jo priznavajo, kliče k spreobrnjenju. Tiste pa, ki se z lastno grešnostjo nočejo
soočiti, jasno in odločno kara. Imenuje jih »gadja zalega« (Lk 3,7). Ne izbira besed.
Verodostojno pove resnico, naj stane, kar hoče. Takšne verodostojnosti nam še posebej
moškim v družbi in v cerkvi manjka. Nimamo njegove trdnosti in pravih ciljev, ki jim
je treba zares in za vsako ceno slediti. Janezovo življenje v izključenosti iz toka
družbe je posledica njegovega jasnega cilja: da v tej izključenosti pokaže na Božjo
utelešeno ljubezen do ljudi. Upa si biti drugačen moški, ki izstopa iz množice, ker
je celosten moški. Izstopi iz množice zaradi poslanstva zaupanega s strani Boga. Janez
je podoba absolutno svobodnega Boga, ki je tako »divji«, da ustvari svobodne ljudi
sposobne ljubiti.
Ljubezen do bližnjega kaže na Božjo ljubezen do ljudi, ker
je znamenje izkustva srečanja z Bogom, znamenje veselega in z vsem človeštvom solidarnega
sprejemanja Jezusa, Božjega Sina, ki je bil poslan, da bi spet povezal med seboj vse
razpršene in razdeljene brate in sestre. Prav to razpršenost danes zelo občutimo:
med odraslimi ni več zaupanja na besedo in za vsako stvar rabimo pisen dogovor in
policaje, da človeka prisilijo, da se ga drži. Mlade pa od znotraj ubija nihilizem,
ki vsakega zapira v svoj mali svet ekstazija in nesmisla življenja. Za vse te skupaj
z Janezom Kristnikom kličem: “Pripravite Gospodovo pot, zravnajte njegove steze.”
Pustite se zajeti v življenje, ki ne izgine.