Ob letu duhovništva: Biti ukoreninjen v Kristusovi ljubezni
Vsak duhovnik je v moči svetega reda na poseben način povezan s Kristusom, Velikim
duhovnikom. Zaradi tega je vsak duhovnik na poseben način ukoreninjen in utemeljen
v Kristusovi ljubezni, kot piše apostol Pavel v pismu Efežanom. Apostol Pavel vsem
kristjanom v Efezu želi, da bi njihova utemeljenost v Kristusovi ljubezni bila temelj
njihovega življenja in tudi vir spoznanja Kristusove ljubezni. V isti sapi apostol
narodov kristjanom v Efezu tudi pove, da to spoznanje Kristusove ljubezni presega
vsakršno spoznanje in da bodo ravno zaradi njega lahko zaživeli v vsej božji popolnosti.
Pogoj
za to, da bi kristjan in še toliko bolj duhovnik razumel Kristusovo ljubezen pa je,
da je sam ukoreninjen v ljubezni. In ta ljubezen je že sad Kristusove ljubezni, ki
je vedno prisotna v kristjanovi duši. Vsi vzgibi in izrazi ljubezni namreč vodijo
h Kristusovi ljubezni, ker imajo svoj izvor v milosti, ki jo je razlil po vsem svetu.
Brž, ko se kristjan ukorenini v ljubezni, že začne spoznavati Kristusovo ljubezen.
Bolj ko se v kristjanu krepi ljubezen, bolj v njem raste spoznanje Kristusove ljubezni,
ki v človekovo ravnanje trajno prinaša dobre sadove.
Ukoreninjenost v ljubezni
pomeni nasprotje sovraštvu in maščevalnosti, ki sta prav tako značilni človeški drži.
Vztrajati v sovražnem ravnanju do bližnjega je povezano z ukoreninjenostjo človekovega
duha v zlu. Takšna oseba kaže gorečo strast, ki želi drugemu škodovati. Zagrizenost
Jezusovih sovražnikov v borbi zoper njega ter prizadevanje, da bi ga odstranili s
tega sveta, kaže na močan vpliv hudega duha, ki ga je Kristus vedno neposredno obsodil
in razkrinkal. Jezus svojim nasprotnikom tudi naravnost pove: Hudiča imate za očeta
in njegove želje hočete spolnjevati. On od začetka ubija ljudi in nikoli ni vztrajal
v resnici, ker v njem ni resnice (Jn 8,44).
Ko je Božji Sin prišel na svet,
da bi odrešil človeštvo, človeka ni odrešil le njegove ukoreninjenosti v zlu, ampak
je v njem prebudil tudi novo ukoreninjenost v ljubezni, ki vodi vso človekovo delovanje.
Evangeliji nam poročajo, kako je Jezus učil svoje učence o razvijanju ljubezni v sebi
in do bližnjih, a si je posebej prizadeval, da bi na učence prenesel svoj polet in
zavzetost, da se v ljubezni gre do konca, in to v vseh človeških okoliščinah. Zato
je odpravil vse omejitve, ki so kot ovira pri izkazovanju ljubezni bile postavljene
na pot. Biti ukoreninjen v ljubezni torej pomeni biti prežet in navdihnjen s krivnostno
novo notranjo močjo, ki celotno človekovo delovanje usmerja v podaritev bližnjemu.
To pomeni, da želi kristjan v Svetem Duhu zajemati dobre navdihe, da bi tako odgovoril
na potrebe drugih. Prepusti se poletu velikodušnosti, ki mu omogoči žrtvovanje in
predanosti, v katerima ne varčuje lastnih moči pri pomoči najbolj potrebnim. Sveti
Pavel je pri priporočanju takšne ljubezni uporabil obrazec »biti utemeljen v ljubezni«
v smislu, da mora ljubezen postati temelj človekovega ravnanja. Biti ukoreninjen v
ljubezni pa tudi pomeni biti prepričan, da je ljubezen najvišja vrednota človekovega
bivanja, ki jo človek išče v vseh načinih svojega razmišljanja in delovanja.
Razmišljanje
ob letu duhovništva je povzeto po besedilu p. Jeana Galota.