Duhovna misel za 33. nedeljo med letom: Naš konec ni konec, ampak cilj
Počasi zaključujemo liturgično leto. Cerkev nas vabi, da se zavemo tudi pričakovanja
konca ali cilja. Berila nas spominjajo na poslednje in skrivnostne dogodke. Tiste
dogodke, ki se bodo zgodili preden pride Sin človekov, da nas sodi in nam odpre vrata
Božjega kraljestva. Celotno 13. poglavje Markovega evangelija nam v apokaliptičnem
jeziku govori o tem dogajanju. Apokaliptični jezik, poln domišljije in krepak, nam
je težko razumljiv. Težko ga sprejmemo. V enem samem prizoru so pomešani različni
dogodki: Jezusova smrt in vstajenje, uničenje Jeruzalema po rokah Rimljanov, tragedije
človeške zgodovine, razne preizkušnje, mučeništvo vernikov, kozmična znamenja ob koncu
časov in poslednja sodba, ki je blizu. Kako lahko svoje srce odpreva, da bova sposobna
sredi vseh teh opisanih dogodkov slišati Besedo življenja, ki je v njih skrita?
Odgovor
na to vprašanje nam lahko osvetli vstopni spev v mašo: »Gospod govori: Mislim na rešitev
in ne na nesrečo. Klicali me boste in uslišal vas bom; nazaj vas bom pripeljal iz
izgnanstva iz vseh krajev.« Beseda ne kaže zgolj na nek prihodnji dogodek, ampak nam
osvetljuje določeno napetost, napetost Božjega hrepenenja, da bi bil z ljudmi, da
bi končno spoznali in priznali njegovo ljubezen do nas kot njegovih sinov in hčera,
ki se uresničuje v zgodovini. Zato bi lahko takole molila: »Gospod, podari nam Jezusovega
Duha, ki omogoča zasijati tvoji ljubezni med ljudmi. Prosimo, da bi tudi mi, gnani
od iste ljubezni, lahko od tega trenutka naprej videli prihod tvojega kraljestva,
ki povezuje in združuje razkropljene Božje otroke.« Jezus je namreč za to prišel.
V njem se končno uresničujejo in dopolnjujejo Božji načrti miru z ljudmi. Govorjenje
o preizkušnjah, bolečinah, preganjanjih, mučeništvih, ki jih apokaliptična govorica
prodorno opisuje, zgolj ostri in usmerja pogled na edino potrebno. Edino potrebno
pa je, da vsak izmed nas ohranja svoje srce v ljubezni, ki prihaja od Boga in spet
nazaj k njemu vodi. Edino potrebno je, da ta ljubezen lahko končno osvoji vse. Zunaj
Njega, zunaj Božjega načrta miru za človeka, ni mogoče zajeti te ljubezni. Brez nje
tragičnost zgodovine ostane zgolj tragedija, razpršenost ostane vir jeze in ločevanja
med ljudmi, ki se neizogibno približujejo koncu, ne da bi dosegli svoj resnični cilj.
Zato, kadar se nad nas zgrne preizkušnja, kadar nas močno napade skušnjava in udari
razdejanje, je edino opozorilo naslednje: pazite, bodite pozorni, bedite. Pazite,
da se ne boste pustili prevarati in voditi za nos. Pazite, da vas ne preslepi. Ne
pijte laži, ne varajte svojega srca.
Jezus si prizadeva, da bi nas na vse
to spomnil: »nebo in zemlja bosta prešla, a moje besede ne bodo prešle.« Prav zato
ker verujemo, da bo končni izid častitljiva predstava Božjega kraljestva, ko bodo
vsi videli kako velika je Božja ljubezen do ljudi, si tudi mi prizadevamo, da bo naše
današnje delovanje in obnašanje usmerjeno k temu, da pokaže na Božjo ljubezen. Prizadevamo
si, da bi vsakemu srcu v vsem svojem sijaju zažarela Božja ljubezen, ki je dana v
Jezusu Kristusu. Vsak dogodek poslednjih časov je povezan z dogodkom Jezusove smrti
in vstajenja. On resnično dopolni zgodovino s tem, da jo odpre njenemu cilju, ki je
razodetje Božjega načrta miru za človeka.
Tesnobno vprašanje, ki nas spremlja,
pa ostaja vedno isto: Toda zakaj mora biti v zgodovini toliko bolečine? Zakaj mora
ljubezen, če se hoče pokazati, skozi tako veliko trpljenje? Zakaj je Sin človekov
tudi sin bolečin? Ali se človek lahko prepriča v tvojo ljubezen, če ne vidi, da zanj
lahko tudi trpiš? Odgovor ostane skrit v Božjem srcu. Te skrivnosti je najino srce
deležno takrat, ko si prizadeva z Bogom deliti njegov načrt miru za človeka. Prav
kakor pravi obhajilni spev pri maši: »Srečen sem, če sem v božji bližini. Zato se
z veseljem izročam v božje varstvo« (Ps 72,28). Tudi odpev psalma pravi: »Varuje me,
Gospod, k tebi se zatekam!« Prav razodevanje Jezusove Božje ljubezni tvojemu in mojemu
srcu je tisto, kar ga varuje. Ta ga osvoji. Osvoji ga ljubezen, ki je resnična skrivnost
naše človeškosti, naša korenina življenja. Pusti se osvojiti tudi ti. Pripravil:
p. Viljem Lovše