Duhovna misel za 32. navadno nedeljo:
Gospod skrbi zate, nič ti ne manjka

Bogoslužje, ki ga danes obhaja cerkev razlaga Jezusovo hvalo uboge vdove. Jezusova pohvala uboge vdove namreč skriva v sebi njegov blagor in povabilo vsakemu človeku. »Blagor ubogim v duhu, kajti njihovo je nebeško kraljestvo« in »Pridite, blagoslovljeni mojega Očeta! Prejmite v posest kraljestvo, ki vam je pripravljeno od začetka sveta!« (Mt 25,34). Bog nas po Jezusu obzirno in ljubeče vabi. Pokaže kaj vdova nosi v svojem srcu, ko zmore dati vse kar je imela za preživetje. Njena notranja drža je: »Gospod je moj pastir, nič mi ne manjka«. Vdovino srce je bilo polno te gotovosti. Iz enake gotovosti nama Jezus danes pravi: »Resnično, povem vam: Ta uboga vdova je vrgla več kot vsi, ki so metali v zakladnico. Vsi so namreč vrgli od svojega preobilja, ta pa je dala od svojega uboštva vse, kar je imela, vse, kar potrebuje za življenje.«

Jezus ne vzpostavlja lestvice pomembnosti. Ljudje se med seboj redno vrednotimo po lestvici pomembnosti (najsibo osebni, po zaslugah, po številu, po sposobnostih, po denarju ipd). Jezus želi poudariti povezanost, navezanost in vedenje srca med Bogom in ljudmi. S tem, da je dala v zakladnico vse kar je imela za življenje, je vdova izrazila svoje popolno zaupanje v Božjo obljubo, da vsem, ki mu zaupajo ne bo ničesar manjkalo. Žena zaupa Bogu z vsem svojim srcem in bitjem. Seveda Božja obljuba ne potrebuje človeških dokazov, da pokaže svojo zastonjskost in korenitost. A le redki tako zaupajo Božji obljubi, da bi se tako ponižno in zaupljivo brez zadržkov izročili v Božjo skrb, kot uboga vdova. Jezus jo hvali ne da bi ona za to vedela ali celo pričakovala. Bog v resnici potrebuje le srce, ki ga upa preprosto in popolnoma sprejeti, tudi takrat ko vse kaže in se zdi ravno nasprotno. In kje se pri tem kaže Božja obljuba? Prevod tudi prevara. Dobesedno bi morali prevesti takole: »iz svojega pomanjkanja je vrgla vse kar je imela, vse svoje življenje«. Naš Bog je čuden Gospod. Ne zahteva ne malo, ne veliko ne vsega. Zahteva to kar nimaš. Vdovina gesta, ki prinaša iz svojega pomanjkanja vse kar je bilo njeno življenje postane duhovna paradigma. Dovolj je če se spomnimo na zapovedi. Bog nam ukazuje: »bodite krotki, prinašajte mir, usmiljeni. Pravilo delovanja med ljudmi je, da vsak da, to kar ima. Pri Bogu to ne velja: človek mora dati to kar nima in s tem tudi sam dobi to kar je dal. Tako se od mene, ki v resnici nisem krotak, niti v miru, zahteva, da sem krotak, da prinese mir. Kako je to mogoče? To je mogoče le zato, ker je Bog zvest svojim zapovedim. Če v sem v Božjem imenu krotak do sočloveka, pomeni, da popolnoma zaupam Bogu, da bo tudi mojemu srcu dal okušati krotkost. V tem okušanju bom končno srečal Njega, ki ga moje srce ljubi. Kajti, kako bi mu lahko zaupal, če ga že ne bi ljubil? Zato Jezus tako hvali vdovo. Ko zaupa svojemu Bogu, s tem kaže svojo ljubezen do Njega in do vseh njegovih stvari, to pomeni, do templja in do njegovega ljudstva za katerega so prinašali denar v zakladnico. V zameno je vse njeno življenje na temelju Božje zvestobe zagotovljeno.

Ko Gregor Veliki razlaga pripravljenost ribičev, da gredo za Jezusovim klicem, pravi, da ti možje za seboj niso pustili ne vem česa, saj so bili revni. Doda pa, da je veliko zapustil tisti, ki ni ničesar zadržal zase. To je smisel in pomen pristne vere. Ni važno ali pustiš veliko ali malo. Važno je, da ničesar ne zadržiš zase. Važno je, da do dna zaupaš vso svojo pot in vse svoje napore. Na tak način milost srečanja z Jezusom sčasoma razodene vse svoje sadove.

Dogodek med prerokom Elijem in vdovo iz Sarepte kaže na isto stvarnost. Če vdova zaupa besedi preroka, ki je zaupal Božji besedi, potem ne samo, da ne bo umrla od pomanjkanja, ampak bo s tem, ko bo to svoje pomanjkanje podarila, obnovila svoje življenje in življenje preroka ter vseh vernikov. Nobena daritev ni zgolj individualna. Vedno je povezana s celoto. Vedno vključuje Boga in njegovo ljudstvo. Zato zaradi takšne daritve življenje na tem svetu postane lažje, lepše in Božja navzočnost bolj otipljiva. Za vse. Blagor ubogim v duhu, ker njih je nebeško kraljestvo. Vdova je ena od ubogih pri katerih prevlada blagor, ki ga je Bog v svoji zvestobi obljubil. V svojem pomanjkanju najde veselje do življenja zato ker je z Bogom. Blagor tebi in meni, če bova te uboge srečala in se v njih dotaknila Božjega kraljestva. V njih nama bo vidno.


Pripravil: p. Viljem Lovše