Zaključno poročilo prvega vseevropskega srečanja o pastorali ulice

VATIKAN (petek, 6. november 2009, RV) – V Vatikanu je včeraj izšel zaključni poročilo prvega vseevropskega srečanja o pastorali ulice, ki je v Vatikanu potekalo od 29. septembra do 2. oktobra letos pod svetopisemskimi besedami »Jezus sam se jima je približal in hodil z njima« (Lk 24,15). Dokument obsega 57 zaključkov in 51 priporočil za tiste, ki se posvečajo pastoralnemu delu na ulicah in železniških postajah, delu s prostitutkami, otroki ulice in brezdomci.

Izpostavljena so temeljna izhodišča: priznanje dostojanstva in vrednosti vsake osebe, potrpežljivost pri delu, potreba po oblikovanju mreže za medsebojno sodelovanje in dopolnjevanje tistih, ki se že posvečajo pastorali ulice, potreba po izobraževanju, iskanje novih načinov pomoči, s katerimi bo osebam v težavah mogoče pomagati in jih ponovno vključiti v družbo in cerkveno skupnost ter pri tem ne pozabiti, da so tudi te osebe lahko prinašalci evangelija.

Dokument se posveča zaposlenim na ulicah kot so na primer šoferji in strojevodje ter ostali podobni poklici, v katerih zaposleni nimajo ustaljenega delovnega ritma in so pogostokrat dlje časa od doma. Kot piše v poročilu, mora Cerkev najti nove priložnosti in kraje, da bi prišla v stik s šoferji in drugimi zaposlenimi v cestnem prometu, prav tako z njihovimi družinami. Treba je razviti zelo specifično pastoralo, namenjeno zgolj voznikom in žrtvam prometnih nesreč, kar vključuje tudi spodbujanje sprave po tragičnih nesrečah.

Kar se tiče žensk, ki se ukvarjajo s prostitucijo ali so vanjo prisiljene, dokument papeškega sveta predlaga, da se jih sprejeme v lokalno Cerkev brez obsojanja in se tudi oblikuje priložnosti za srečanja med župljani in ženskami z ulice. Domač in topel sprejem lahko zanje postane učinkovit način, da se odločijo in podajo na novo življenjsko pot. Dokument posebej izpostavlja, da se pojav prostitucije ne sme ločevati od vprašanja revščine, poudarjeno pa je tudi nenehno prizadevanje na področju izobraževanja mladih o spoštovanju med moškim in žensko.

Tudi kar se tiče otrok ulice, se mora Cerkev z vso močjo posvetiti njihovi zaščiti in se zato stalno obračati na vlado, da izboljšajo državno zakonodajo glede tega problema. Prvi korak je ta, da je te otroke treba doseči tam, kjer se nahajajo, in pastoralo čakanja spremeniti v pastoralo srečanja, pastoralo, ki jim gre naproti. Cilj dela z otroki ulice je njihova ponovna vključitev v lastne družine ali, če je potrebno, v alternativne družinske strukture. Kot preventivo dokument predlaga spodbujanje različnih dejavnosti za mlade, kot sta šport in glasba.

Zaključno poročilo se tudi posveča vprašanju brezdomstva in osebam brez stalnega bivališča, pri čemer izpostavlja, da so brezdomci tudi del župnije, v kateri se trenutno nahajajo, in imajo v župniji pravico sodelovati. Medtem ko se država posveča področju varnosti in civilni zaščiti, Cerkev najprej širi ljubezen do bližnjega. Osebe brez bivališča ni treba videti le kot problem, ampak kot način Jezusove navzočnosti med nami.

Dokument papeškega sveta med drugim zaključuje, da je za osebe, ki živijo in trpijo na ulici, pot vere mogoča in zaželena. Potrebno je le premagati naše strahove, ki so največkrat prvo ovira evangelizacije.