Nadškof Uran na ljubljanskih Žalah: »Čudovit je Bog v svojih svetnikih!« 

ŽALE (ponedeljek, 2. november 2009, RV) - Praznik vseh svetih v Cerkvi obhajamo že skoraj 1200 let, najstarejša pričevanja o praznovanju pa segajo v 4. stoletje v Sirijo. Katoliška cerkev je praznik sčasoma umestila na začetek zime, na 1. november, zaradi poganskih kultur zgodnjega srednjega veka. Poganski narodi so namreč skušali s hrupom, kričanjem in rotenjem pregnati duhove teme in smrti, Cerkev pa se je s praznikom vseh svetih želela postaviti na stran večnega veselja v Bogu, v njem pa vse nosi pečat večnosti. V evangeliju na praznik vseh svetih – blagri – ni poudarka na predpisih, zakonih, ampak navdih za življenje človeka, rešenega vseh lažnih zemeljskih bogov in strahov, ki zaupa v moč božje ljubezni, ki se je razodela po Jezusu Kristusu. Kdor živi po blagrih, je na poti svetosti.

Na ljubljanskih Žalah je v nedeljo, 1. novembra 2009, ljubljanski pomožni škof dr. Anton Jamnik najprej molil za rajne pri spomeniku padlim v vojni za Slovenijo. Ob njem so bili tudi vojaški duhovniki ter policijski duhovnik, sodelovala pa je Slovenska vojska. Nato pa je ljubljanski nadškof in metropolit nadškof Alojz Uran daroval ob 15. uri ob številnih duhovnikih sveto mašo v cerkvi vseh svetih. V pridigi je izvirno in vsestransko razložil krščanski pregovor: »Čudovit je Bog v svojih svetnikih!«
  »Svetniki niso nujno samo kristjani po imenu, preprosto zato, ker niso imeli nikoli priložnosti, da bi srečali Jezusa, in ki zaradi tega niso nič manj deležni Kristusovega odrešeni. Živeli so Blagre, ne da bi vedeli za njihov izvir. Živeli so Evangelij, ne da bi mogli prepoznati Jezusov obraz v njegovi Cerkvi, ki je bil iznakažen od nezvestobe krščenih. Meje Cerkve ne sovpadajo nujno z mejami Božjega kraljestva. Mar niso nekateri »tujci« paradoksalno živeli v srcu Cerkve? Bog, ki vidi v srca, ve: »V neizčrpni vednosti Boga je veliko tistih, za katere se zdi da so zunaj, notri in veliko tistih, za katere se zdi da so notri, pa so v resnici zunaj«, tako pravi sv. Avguštin (sv. Avguštin, »De Baptismo«). Praznik vseh ubogih, ki so živeli evangeljske blagre je danes: ta praznik nam razodeva, da svetost ni sopomenka za vidno zunanjo popolnost. Lahko smo namreč naravno zelo obdarjeni po dedovanju, družinskem okolju, po ugodnih življenjskih okoliščinah, obdarovani tudi s človeškimi kvalitetami ter naravnimi krepostmi, vendar pa ni rečeno, da smo veliko vložili, da smo to tudi lahko živeli. Toda koliko bitij, razdedinjenih po naravi, poškodovanih in krhke duševnosti, lahko podari Svetemu Duhu čudovito polje v obdelavo. »Če predvidevamo enako osnovno zvestobo milosti in torej enako posvečenje v skrivnosti, obstajata nekako dve vrsti svetnikov: so svetniki z zapostavljeno in težko duševnostjo, gruča prestrašenih, agresivnih, vznesenih, tisti, ki nosijo težo pogojenosti. So taki, ki ne bodo nikoli očarali ptic in nikoli božali volka iz Gubbia; taki, ki znova in znova padajo; taki, ki bodo jokali do konca, ne zato, ker so nekoliko preglasno zaloputnili z vrati, ampak ker še vedno počenjajo stvari, ki so jim v sramoto. Ogromna množica tistih, katerih svetost se ne bo odsvitala v njihovi duševnosti na zemlji in se bo razodela šele zadnji trenutek, zadnji dan njihovega bivanja in zažarela za vso večnost. To so svetniki brez imena. Poleg njih pa so svetniki posvečene duše, čisti, močni in krotki svetniki, zgledi, kanonizirani in tisti, ki bi lahko bili kanonizirani; tisti, katerih osvobojeno srce je prostrano kakor obala, ki obdaja morje, katerih duševnost že poje kakor ubrana harfa Božjo slavo.”