Pismo afriških škofov ob zaključki sinode za Afriko

NAIROBI (petek, 30. oktober 2009, RV) – Sinodalni očetje iz Zveze članic škofovskih konferenc Vzhodne Afrike, ki so se od 4. do 25. oktobra udeležili druge posebne škofovske sinode za Afriko v Vatikanu, so po zaključku zasedanja lokalnim Cerkvam na svojem območju poslali pismo in se vsem zahvalili za molitve, podporo in sodelovanje.

Kot so v pismu zapisali škofje, so med molitvami in razpravami jasno spoznali, da ima Afrika mnogo tega, na kar je lahko ponosna in za kar je lahko hvaležna, pri čemer so navedene besede papeža Benedikta XVI., ki je na odprtju sinode Afriko opisal kot velika duhovna pljuča za človeštvo, ki se nahaja v krizi vere in upanja. Seveda se Afrika mora spoprijeti z mnogimi problemi, so v nadaljevanju zapisali afriški škofje, vendar pa so naše zmožnosti in sposobnosti mnogo večje, predvsem kar se tiče izrednega človeškega bogastva, kar je tudi izpostavil sveti oče. Kot Cerkev Božje družine, so zapisali sinodalni očetje iz Vzhodne Afrike, moramo sodelovati z drugimi, da bi tako izkoristili svoje potenciale in presegli težave. V pismu je nato izpostavljen prispevek, ki so ga delegati Zveze članic škofovskih konferenc Vzhodne Afrike dali k različnim sinodalnim razpravam, navedena je vloga žensk, vpliv cerkvenega družbenega nauka, težave, s katerimi se soočajo družine, problem HIV-a in aidsa, vpliv podnebnih sprememb na varno hrano, potreba po spravi in medverskem dialogu, korupcija in druga področja.

Sinodalni očetje so vse župnije in majhne cerkvene skupnosti pozvali, da preberejo zaključno poročilo sinode za Afriko ter ga uporabijo kot pomoč pri bogoslužju, molitvi in v prizadevanju za spravo, pravičnost in mir. V pričakovanju posinodalne spodbude papeža Benedikta XVI. Zveza članic škofovskih konferenc Vzhodne Afrike v duhu zaključkov druge posebne škofovske sinode za Afriko načrtuje pripravo ustreznega gradiva s smernicami za delovanje cerkvenih ustanov, sklic generalnih zasedanj škofovskih konferenc, da bi se z vsebino sinode za Afriko seznanilo škofe, ki na njej neposredno niso sodelovali, spodbujanje in širjenje sinodalnega sporočila na vseh cerkvenih ravneh, da bi se čim bolj razvijale razprave o vprašanjih, ki so se na sinodi najpogosteje pojavljala, in prispevale k sodelovanju in prizadevanju za mir in pravičnost na afriški celini.