V Vatikanu razstava o jezuitskemu patru Mateju Ricciju

VATIKAN (četrtek, 29. oktober 2009, RV) – Včeraj so na tiskovnem uradu Svetega sedeža predstavili razstavo, posvečeno jezuitskemu patru Mateju Ricciju. Razstava, ki je postavljena v spomin na 400. obletnico misijonarjeve smrti, bo v Vatikanu na ogled vse do 24. januarja prihodnje leto.

Pater Ricci je svojo duhovniško in misijonarsko pot začel v italijanski pokrajini Macerata in končal na Kitajskem, kjer je postal Kitajec med Kitajci. Bil je znanstvenik, sinolog in misijonar. O tem, kako je vse te razsežnosti mogoče povzeti v eni sami razstavi, je za naš radio spregovoril skrbnik razstave in direktor Vatikanskih muzejev profesor Antonio Paolucci. Povedal je, da velika zasluga pri tem gre scenografu Pierluigiu Pizziu, ki se je poigral z barvami in sceno razstave zasnoval v dveh barvah. Prva je modra, ledena in svetla, in ta barva dominira v delu, ki predstavlja Zahod: Italijo, Rim in na sploh Evropo, od koder prihaja Ricci. Med tem je druga barva cesarsko rdeča, ki predstavlja Kitajsko in s tem nov svet, v katerem je Ricci živel, ga odkril in vsrkal vase. Modra in rdeča barva predstavljata dva različna svetova, ki se soočita ter imata v letih 1580 in 1610 medsebojnega posrednika prav v Mateju Ricciju. Razstava, ki je zasnovana v petih delih, v svojem zadnjem delu prikazuje kitajsko dediščnino in prilagoditev drugi kulturi. V zvezi z dediščino je skrbnik razstave z nekaj ironije zapisal, da je bila za poveličevanje Riccijeve vloge potrebna komunistična in ateistična država, kakršna je Kitajska. Mateju Ricci namreč za današnjo Kitajsko predstavlja enega od ustanoviteljev kitajske civilizacije. Ob tem je profesor tudi omenil, da se v Centru Millennium v Pekingu, ki je ceremonialni prostor kitajske vlade, nahaja velik večbarven marmornati friz, ki govori o zgodovini Kitajske. Vse predstavljene osebe na tem frizu so Kitajci z izjemo dveh Italijanov, in to sta Marco Polo in Matej Ricci. Na novinarjevo vprašanje, kaj podoba Mateja Riccija predstavlja danes, Paolucci odgovarja, da je pater Ricci že predčasno pokazal, da kadar se vstopi v drugačno kulturo, jo je potrebno posnemati in se z njo zliti. Potrebno se je prilagoditi in doumeti občutljivost ter duha ljudi gostujoče kulture. Po mnenju direktorja Vatikanskih muzejev Ricci predstavlja sposobnost zapeljevanja in vključevanja v kulturo. On namreč ni šel na Kitajsko oznanjat krščanstva, čeprav je posredno to seveda delal, pač pa je na Kitajsko v prvi vrsti ponesel zahodno kulturo in modernost zahoda v znanosti in tehnologiji ter s temi stvarmi zapeljal ljudi in predvsem cesarski dvor. Ob koncu je profesor Paolucci še dejal, da če bi moral izpostaviti le eno podobo iz razstave, ki bi pripovedovala o Mateju Ricciu, bi bil to Atlas Kitajske. Pater Ricci je bil namreč tudi kartograf in je kitajskemu cesarju predstavil azijske države. Z veliko spretnostjo mu je odkril, da svet ni samo Kitajska, temveč poleg nje obstajajo tudi druge države in druge celine. V tistem času, je zaključil Paolucci, ni bilo lahko doseči, da bi Kitajska koga sprejela medse, a patru Ricciju je to nedvomno uspelo.