Sinodalni očetje danes spregovorili tudi o izsekavanju gozdov in širjenju pščav na afriški celini

VATIKAN (četrtek, 22. oktober 2009, RV) – Zasedanje druge posebne škofovske sinode za Afriko je tudi danes potekalo v manjših skupinah in za zaprtimi vrati, jutri pa se bodo sinodalni očetje zbrani na 18. generalnem zasedanju, ko bodo predstavili zaključno sporočilo sinode in o njem tudi glasovali. Drugo škofovsko sinodo za Afriko, ki se je začela 4. oktobra v Vatikanu in se bo s sveto mašo v vatikanski baziliki svetega Petra zaključila v nedeljo, so mnogi označili kot sinodo binkošti – prvič zaradi visokega števila govorov in razprav, drugič pa zaradi mnogovrstnih obravnavanih tem. Med slednjimi je bilo v ospredju tudi varovanje okolja na območju afriške celine, še posebej v povezavi z izsekavanjem gozdov in širjenja puščav, ki ogrožata številne predele celine, med njimi tudi Kamerun, državo, kjer je v teku postopni, a težavni proces demokratizacije.

Izsekavanje gozdov in dezertifikacija Kameruna

O razmerah v Kamerunu, ki ga je marca letos obiskal papež Benedikt XVI., je za naš radio spregovoril tamkajšnji škof monsinjor Cornelius Fontem Esua. Pojasnil je, da izsekavanje gozdov in dezertifikacija zadevata jug Kameruna, od koder se les neodgovorno izvaža v evropske države, predvsem v Francijo. Drevesa se podirajo in država postaja puščava, je opozoril monsinjor Esua, ki je poudaril, da so afriški škofje med razpravami na zasedanju sinode za Afriko ugotovili, da se pravzprav spoprijemajo z enakimi težavami, in da je zato treba sodelovati. V Kamerunu, kjer katoličani predstavljajo približno 27% prebivalstva, sicer po Esuajevih besedah nimajo težav z medetničnimi spopadi, a je družba kljub vsemu nezadovoljna. Kot je dejal škof, temu botruje predvsem počasni demokratični proces, ki ni preveč odprt za svobodo izražanja in v katerem državljani nimajo veliko možnosti pri izbiri politične stranke, saj je narod pravzaprav dolžan izbrati vladajočo stranko. Na tem področju je treba doseči spravo, je dejal monsinjor Esua in opozoril še na številne krivice, zaradi katerih trpijo Kamerunčani, še posebej mladi, ki so žrtve korupcije. Kar 80 odstotkov mladine v državi je brezposelnih, saj je delo mogoče dobiti le preko vez in poznanstev. Katoliška cerkev je po škofovih besedah že večkrat opozorila na korupcijo, v šolah pa je uvedla tudi vzgojni program, s pomočjo katerega želi ta pojav preprečiti.

Kamerun je država, ki jo mnogi imenujejo Afrika v malem, saj daje dom več kot 200 etničnim skupinam, ki živijo v sožitju. Katoliški cerkvi pripada nekaj manj kot pet milijonov ljudi, ki živijo in delujejo v 816 župnijah pod vodstvom 31 škofov, 1200 škofijskih duhovnikov, 600 redovnikov in 2200 redovnic.

Sinodalni očetje so se sestali z italijanskim ministrom Francom Frattinijem

Ena delegacija sinodalnih očetov se je dopoldne na sedežu italijanskega ministrstva za zunanje zadeve sestala z ministrom Francom Frattinijem, s katerim je govorila o boju zoper izkoriščanje v revnih državah. Sogovorniki so največ pozornosti posvetili temam, kot so sodelovanje za razvoj, preganjanje kristjanov ter boj proti trgovini z ljudi, z drogami in trgovini z orožjem, pa tudi zagotavljanju sprave, pravičnosti in miru na afriški celini.

Predsednik delegat škofovske sinode za Afriko kardinal Francis Arinze je po srečanju s Frattinijem dejal, da je bil dogodek zelo pozitivni, saj je italijanska vlada s tem Afričane ponovno spodbudila, naj bodo protagonosti svoje sedanjosti in prihodnosti, afriški škofje pa so opozorili na odnos Italije do migrantov, ki se v iskanju boljšega življenja pogosto zatekajo na Apeninski polotok. Vsaka država ima pravico do svojih zakonov, toda obstaja toliko trpljenja: kdor ne umre v puščavi, umre v Sredozemskem morju. Nikomur, ki stremi k dostojnejšemu življenju, ni mogoče odrekati pravice do iskanja nastanitve drugje, so po Arinzejevih besedah poudarili sinodalni očetje. Minister Frattini je v pogovoru za naš radio pojasnil, da si italijanska vlada prizadeva za zaustavitev verskega preganjanja, dejal pa je tudi, da je nastopil čas, ko mora Evropska unija zavzeti trdno in jasno stališče do verske svobode.