Pet novih svetnikov Katoliške cerkve

Papež Benedikt XVI. je v nedeljo, 11. oktobra 2009, pri slovesni sveti maši v vatikanski baziliki svetega Petra pet blaženih razglasil za svetnike.

 
Sveti Rafael Arnaiz Baron, oblat cistercijanskega reda, ki je živel in deloval v prejšnjem stoletju, je bil ognjeviti mladenič, poln življenja in odličen študent arhitekture, ki so mu napovedovali bleščečo kariero, sam pa se je odločil za meniško življenje. Je najmlajši od danes razglašenih svetnikov, saj je zaradi diabetesa umrl že v 27. letu starosti. Takoj po njegovi smrti so vsi priznali, da je bil odlični menih, čeprav je zaradi bolezni med cistercijane vstopil kot brat brez zaobljub – jasno je namreč bilo, da ne bo zmogel natančno slediti vsem cistercijanskim predpisom. Zapustil je veliko spisov in dnevnikov, ki kažejo na njegovo izredno globoko duhovnost in doživljanje Boga, njegove dobrote, njegovega usmiljenja in njegovega gospostva. Sveti Rafael je v življenju imel tako rekoč vse, saj je bila njegova družina premožna. A kljub temu se je odločil za meniško življenje. Danes, ko se mladi več ne odločajo ne sklenitev zakonske zveze ne za duhovniški poklic, se njegova odločitev zdi nekoliko nenavadna, zato se nas sveti Rafael dotakne predvsem zaradi tega. Odločil se je namreč slediti Jezusu Kristusu vse do zadnjega, pod vsemi pogoji in v vseh okoliščinah.

Sveti Sigmund Felix Felinski velja za velikega verskega prenovitelja, saj si je prizadeval obuditi katolicizem v ruskem imperiju. Je vzor življenja, ki ljubi Boga in ljubi svojo domovino, hkrati pa simbol na evangeliju temelječe edinosti in bratstva med narodi. Bil je človek velike preprostosti in ponižnosti, frančiškanskega uboštva in globokega zaupanja v Božjo previdnost. Imenovali so ga tudi »apostol narodne sloge in evangelijskega bratstva«.
Sveti Sigmund Felix Felinski se je rodil leta 1822 v današnji Romuniji. Študiral je v Petrogradu in Parizu in bil v duhovnika je posvečen leta 1855. Bil je goreč predavatelj in spovednik ter znan po svojem globokem sočustvovanju do osirotelih otrok, bolnih in osamljenih ostarelih ljudi. Leta 1857 je ustanovil kongregacijo Frančiškanskih sester Marijine družine, redovnice pa so se posvetile ravno skrbi za osirotele otroke in uboge ostarele, da bi jim dale dom in družino, za katera so bili prikrajšani. Ko je postal varšavski nadškof, se je posvetil celostni duhovni obnovi svoje nadškofije ter promoviral verske in civilne pravice. Po šestih mesecih ga je oblast izgnala v Sibirijo, kjer je kot pregnan jetnik bil svetel zgled globoke vere in trdnega zaupanja v Božjo previdnost. Šele po dvajsetih letih je na posredovanje Vatikana smel zapustiti Sibirijo, vendar mu je oblast prepovedala vrnitev v svojo nadškofijo, tako ga je papež Leon XIII. premestil v Tars. Kljub bolezni in starosti se je Felinski z vso vnemo posvetil opravljanju svoje duhovniške službe ter začel ustanavljati šole za podeželske otroke, ki so ga vodile sestre Marijine družine. Umrl je leta 1895 v Krakowu, njegovi posmrtni ostanki pa danes ležijo v varšavski katedrali sv. Janeza.

Sveti oče Damijan, apostol gobavcev, se je rodil kot Damian de Veuster leta 1840 v belgijskem Tremelu, umrl pa je leta 1889 na Havajih zaradi posledic gobavosti. Ta ustanovitelj reda svetih src Jezusovega in Marijinega se je leta 1873 odločil, da bo kot prostovoljec pomagal gobavcem na otoku Molokai na Havajih. Poleg tega, da je bil duhovnik, je bil tudi njihov zdravnik. Na različne načine se je daroval za bolnike in jim stal ob strani, prav tako pa je na sebi preizkušal nova zdravila za gobavost, vse dokler ni bolezni podlegel tudi sam. Tako je storil prav tisto, kar nam narekuje Jezus Kristus, da če namreč nekdo ljubi neko osebo, da tudi življenje zanjo.
Havajska vlada tistega časa je obolele za gobavostjo premestila na otok Molokai, da bi preostale člane družbe zaščitila pred boleznijo, oče Damijan pa je bolnike povezal v pravo skupnost in jim vlival upanje. Bil je zelo dejavni misijonar, ki se je z gobavci ukvarjal na različne načine. Storil je resnično vse, da bi jim pomagal. In prav zato danes velja za zgled skupnosti. V času, ko so vsi ljudje sebični in mislijo samo nase, nam kaže, kako je v težavnih okoliščinah in težkih trenutkih mogoče živeti v isti skupnosti. Oče Damijan pa je tudi zgled in človek upanja za tiste, ki v naših družbah nimajo glasu in ostajajo neslišni. Gobavci so namreč v havajski družbi bili povsem nemočni, on pa jim je ves čas govoril, da tudi oni štejejo in da so v Božjih očeh dragoceni kamni.

Sveti Francis Coll Guitart je bil dominikanski duhovnik španskega porekla in ustanovitelj kongregacije Dominikanske sestre oznanjenja, svoje življenje pa je v polnosti posvetil oznanjevanju evangelija. Je zgled zvestobe duhovniškemu poklicu, ki ga je sam kot pridigar predano uresničeval v težkih družbenih razmerah, je zgled zvestobe evangeliju in oznanjevanju Božje besede.
Sveti Francis Coll Guitart se je rodil leta 1812 v Španiji in že od otroštva čutil klic v duhovništvo, ki ga je pozneje uresničil z vstopom med dominikance. V času proticerkvenih zakonov v Španiji je bil leta 1835 s sobrati prisiljen zapustiti samostan in tako je svojo redovne zaobljube uresničeval kot nekdanji samostanski brat, saj je za časa njegovega življenja bilo prepovedano delovanje samostanov na območju province, ki ji je pripadal. Po duhovniškem posvečenju se je popolnoma posvetil pridiganju in oznanjevanju in po nekaj letih dobil naziv »apostolski misijonar«. Njegovo ime je postalo spoštovano po vsej Kataloniji, različni škofje so ga vabili v svoje škofije, da je pridigal in tako prinašal mir v čas tolikih državljanskih vojn, med verniki je spodbujal življenje po veri, po vaseh in mestih širil molitev rožnega venca in vernike učil razmišljanja o skrivnostih. Ker je opazil pomanjkljivo versko in krščansko življenje med krščenimi, je ustanovil kongregacijo Dominikanske sestre oznanjenja, ki so se posvečale krščanski vzgoji in izobraževanju otrok in mladih. Posebej se je tudi posvetil duhovnemu spremljanju in vodenju duhovnih vaj za duhovnike in posvečene osebe in do konca svojega zemeljskega življenja leta 1875 pridigal, pripravljal velikonočne nagovore, devetnevnice in ljudske misijone ter uporabil vse načine za oznanjevanje evangelija.

Sveta Ivana Marija od Križa, redovna ustanoviteljica, je živela na prelomu 18. in 19. stoletja in se je že od mladosti posvečala pomoči potrebnim in bolnikom. Prav zanje je ustanovila red majhnih sester revežev, v katerem je združila žene, da bi jim služile. Ivana je imela težko otroštvo in mladost. Morala je opravljati delo hišne pomočnice, da je lahko preživljala svoje brate. Nato pa je zaslišala jasen Gospodov glas: služiti revnim in torej služiti Kristusu. Začela je pomagati v župnijah in se učiti družbeni nauk Cerkve ter obiskovati bolnike, ostarele in revne.
Sveta Ivana Marija od Križa je bila resnično zaljubljena v revne, bolne in ostarele, zato predstavlja junaški zgled ponižnosti. Jezus Kristus in Marija sta bila središče njenega življenja. Neprestano je molila in velikodušno ljubila vse trpeče. Vabi nas, naj pot revščine doživljamo kot pot služenja Božjemu kraljestvu.