Duhovna misel za 28. navadno nedeljo: Modrost ni sad inteligentnosti

Spoštovana poslušalka, cenjeni poslušalec. Salomonu pripisujejo, da je avtor knjige modrosti. Če njegove besede v Mdr 7,7-11 primerjava z vprašanjem bogatega mladeniča, ki se je obrnil na Jezusa z vprašanjem: "Dobri učitelj, kaj naj storim, da bom deležen večnega življenja?" (Mr 10,17-30), bova lažje razumela Jezusov odgovor in tudi zgroženost, ki se je polotila njegovih učencev.
Salomon prosi, da bi mu Bog dal modrost. To pomeni, da midva modrosti ne moreva doseči sama od sebe. Modrost je sad Božjega razodetja. Razodetje nama omogoči, da sva deležna Božjega življenja. Daje nama življenjsko moč in vpliva na najino vedenje. Prav to nama govori 90 psalm.
Takole pravi: "Zjutraj nas nasiti s svojo dobroto... Naj se pokaže tvoje delo tvojim služabnikom... Delo naših rok utrdi nad nami". Božje razodetje naju nasičuje z milostjo, pokaže nama Božjo ljubezen in s tem utrdi delo najinih rok in mu daje trajnost.
Milost, ljubezen in trajnost se v vsem sijaju pokažejo v Jezusu. Če sprejmeva Jezusa, sprejmeva Božjo modrost. Božja modrost je namreč sijaj njegove ljubezni do človeka. V primerjavi z Božjo modrostjo so bogastvo in vse druge dobrine za človeško srce resnično nepomembne. Salomon se tega dobro zaveda in zato tako goreče prosi za dar modrosti.
Vstopni spev v mašo na 28. navadno nedeljo nama pokaže še korak globlje v razumevanje skrivnosti odnosa z Bogom: "Če boš gledal na grehe, Gospod, kdo bo obstal? Toda ti odpuščaš, naš Bog" (Ps 129,3-4). S tem nama spet izrecno pove, da ne moreva doseči modrosti z lastnimi zaslugami in ne s svojim dobrim vedenjem. Do modrosti lahko prideva le, če priznava, da potrebujeva odpuščanje. Odpuščanje pa ni v tem, da sama pred seboj priznava krivdo. Odpuščanje sva sprejela, če svojo krivdo priznava pred Bogom, ki nama hoče podariti samega sebe.
Če se sedaj vrneva k bogatemu mladeniču takoj vidiva, da se obzorje njegove prošnje, ki jo izreče Jezusu, zdi veliko bolj ozko. Jasno je, da ni zadovoljen s svojim bogastvom in s svojim življenjem. Nobenega pravega veselja nima. Zato pride k Jezusu. Vendar med dobrinami na katere je navezano njegovo srce nikakor ne uspe razločiti Dobrega. Večno življenje, kakor si ga predstavlja mladenič, je zelo drugačno od tistega, kar bi mu Jezus rad podaril in kar imenuje priti v Božje kraljestvo.
Zdi se, da mladenič ne zmore ločevati med zapovedjo in navdihom, ki je to zapoved narekoval. Dejansko je med uresničevanjem zapovedi in razumevanjem navdiha, ki se skriva za njimi, velika razlika. Nekaj je delati dobro, nekaj popolnoma drugega pa je dojeti sad tega dobrega delovanja. Najina drama, drama vernih ljudi, je prav v tem, da lahko delava dobro, nikdar pa ne prideva do tega, da bi okušala njegove sadove. Jezus naju opozori na to, ko reče mladeniču: "Kaj mi praviš, da sem dober?". Zapovedi midva namreč lahko uresničujeva ne da bi bila deležna skritih razlogov zaradi katerih nama je Bog te zapovedi dal. Če se to zgodi, nikdar ne postaneva zaupna z Bogom, vedno sva daleč od njegove skrivnosti in daleč od najglobljega hrepenenja najinega srca. Jezus pa si želi imeti intimnih prijateljev, ki z njim delijo njegove skrivnosti. To je tudi pravi sad vseh zapovedi. Zaradi tega Jezus povabi bogatega mladeniča, naj proda vse kar ima ter pride in hodi za njim. Poudarek ni na tem naj vse pusti. Poudarek je na tem, da naj pride in hodi za Jezusom. Jezusa je namreč Oče poslal in ga je vesel. V njem tudi ti in jaz lahko okušava blagoslov Božjega veselja nad nama. Če nisva z Jezusom, ne bova nikdar dosegla sadov svojega prizadevanja. Če sva z Jezusom, potem nama je modrost dana. On naju uvede v Božje kraljestvo. On naju uvede v zaupen odnos z Bogom, ki zadovolji hrepenenje najinega srca in ga napolni z veseljem.
Zato naju samo dejstvo in odločitev, da hočeva delati dobro, še nič ne utrdi v globokem smislu najinega življenja. Smisel življenja s v nama utrdi, če delava dobro zato, da bi vstopila v Božjo skrivnost. Božja skrivnost, ki nam kaže njegovo ljubezen do nas pa je prav Jezus, ki je bil dan za nas. Če je nama v Božjo skrivnost nemogoče vstopiti, pa to ni nemogoče Bogu, ki nas je tako ljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi bili v njem tudi mi deležni Božjega veselja. Če to zares upoštevava, lažje razumeva, zakaj je Jezus žalosten, ker bogati mladenič odide. S tem je namreč zavrnil veselje, ki ga je zaslutil in se mu je potem odrekel. Posledica njegove odločitve bo naslednja: zapovedi, ki jih bo izpolnjeval zanj ne bodo nikdar razlog za domačnost z Bogom in mu ne bodo mogle prinesti srčnega veselja. Zaradi tega tudi ne more vstopiti v Božje kraljestvo. Kaj pa si ti želiš? Če se prepoznaš v bogatem mladeniču in se obrneš na Jezusa naj te osvobodi potem se bo zgodilo, kar se tebi in tudi meni zdi nemogoče.
 Pripravil: pater Viljem Lovše