Nadškof Agostino Marchetto o migraciji v luči papeževe enciklike Ljubezen v resnici
VICENZA (petek, 9. oktober 2009, RV) – V ponedeljek je v italijanski
Vicenzi potekalo srečanje o migraciji, ki ga je organizirala škofijska fundacija za
migrante. Gost srečanja je bil tajnik Papeškega sveta za preseljence in turiste nadškof
Agostino Marchetto, ki je o migraciji razmišljal v luči papeževe enciklike Ljubezen
v resnici.
Celotna človeška družina lahko najde
potrebne vire za dostojno življenje Nadškof Agostino Marchetto
je poudaril, da je na zemlji prostor za vsakogar, vendar pa se mora celotna človeška
družina zavezati za delitev sredstev. Papež v encikliki navaja vzroke, ki milijone
mož in žena silijo v izseljevanje. Ti vzroki so pogosto pomankanje hrane, problemi
z vodo, kmetijstvom, okoljem, energijo ter iskanje dostojnega dela. Drugi razlog za
migracijo pa je tudi globalizacija, ki sicer prispeva k temu, da bi vse regije presegle
nerazitost, ampak, kot je zapisal sveti oče, globalizacija hkrati prispeva tudi k
nastajanju problemov, ki jih do sedaj še nismo poznali ter k novim delitvam človeške
družine. V vsakem primeru, je nadaljeval nadškof, je na zemlji prostor za vsakogar.
S pomočjo narave, ki je Božji dar, in z zavzetostjo za delo in iznajdljivost celotna
človeška družina lahko najde potrebna sredstva za dostojno življenje.
Kompleksnost
odnosa med migracijo in razvojem
Nanašajoč se na eno od glavnih
tem enciklike Ljubezen v resnici, nadškof Marchetto priznava, da je odnos med
migracijo in razvojem precej zapleten. Če namreč na eni strani pomanjkanje napredka
v izvorni državi predstavlja glavni vzrok za izseljevanje, ker je pač tam težko živeti
človeka vredno življenje ali je celo težko zadovoljiti osnovne potrebe za svoje preživetje
zase in preživetje svoje družine, pa na drugi strani prav izselitev sama po sebi povzroča
tudi pomanjkanje razvoja. Razvoj je namreč zelo težko doseči, če je izvorna država
prikrajšana za svoje najboljše človeške vire, meni Marchetto. Po njegovih besedah
je tovrstni pojav, imenovan beg možganov, še posebej problematičen za zdravstvene
delavce. In vendar, poudarja nadškof, bi šlo za kršitev njihovih človekovih pravic
in svobode gibanja, če bi bili sprejeti ukrepi, s katerim bi jim bila odvzeta možnost
svobodnega odločanja o tem, ali naj ostanejo ali odidejo.
Proces vključevanja
bi naj spoštoval tudi kulturno dediščino priseljenca
V nadaljevanju se
je tajnik papeškega sveta ustavil tudi pri vprašanju vključevanja priseljencev v novo
družbo. Sprašuje se, ali integracija pomeni, da se morajo priseljenci prilagoditi
lokalnemu načinu življenja in postati kopija domačinov ter zanemariti svoje kulturne
korenine. Če je tako, pravi Marchetto, bi bil priseljenec asimiliran, a ne integriran.
Asimilacija pa osiromaši obe strani, tako priseljenca kot tudi njegovo novo državo.
Kulturni in človeški prispevek priseljenca gostujoči družbi je tako močno zmanjšan
ali pa ga sploh ni. Migrantje se po nadškofovih besedah do neke mere morajo vključiti
v novo državo, vendar pa mora proces vključevanja spoštovati tudi kulturno dediščino,
ki jo vsakdo nosi s seboj. Kot je še poudaril nadškof Marchetto, je treba obe strani
pripraviti na prevzemanje odgovornosti, saj je medsebojni dialog motor integracije
in ta predpostavlja vzajemen odnos.