2009-10-09 15:28:39

Nadškof Agostino Marchetto o migraciji v luči papeževe enciklike Ljubezen v resnici


VICENZA (petek, 9. oktober 2009, RV) V ponedeljek je v italijanski Vicenzi potekalo srečanje o migraciji, ki ga je organizirala škofijska fundacija za migrante. Gost srečanja je bil tajnik Papeškega sveta za preseljence in turiste nadškof Agostino Marchetto, ki je o migraciji razmišljal v luči papeževe enciklike Ljubezen v resnici.

 
Celotna človeška družina lahko najde potrebne vire za dostojno življenje
 
Nadškof Agostino Marchetto je poudaril, da je na zemlji prostor za vsakogar, vendar pa se mora celotna človeška družina zavezati za delitev sredstev. Papež v encikliki navaja vzroke, ki milijone mož in žena silijo v izseljevanje. Ti vzroki so pogosto pomankanje hrane, problemi z vodo, kmetijstvom, okoljem, energijo ter iskanje dostojnega dela. Drugi razlog za migracijo pa je tudi globalizacija, ki sicer prispeva k temu, da bi vse regije presegle nerazitost, ampak, kot je zapisal sveti oče, globalizacija hkrati prispeva tudi k nastajanju problemov, ki jih do sedaj še nismo poznali ter k novim delitvam človeške družine. V vsakem primeru, je nadaljeval nadškof, je na zemlji prostor za vsakogar. S pomočjo narave, ki je Božji dar, in z zavzetostjo za delo in iznajdljivost celotna človeška družina lahko najde potrebna sredstva za dostojno življenje.

Kompleksnost odnosa med migracijo in razvojem

Nanašajoč se na eno od glavnih tem enciklike Ljubezen v resnici, nadškof Marchetto priznava, da je odnos med migracijo in razvojem precej zapleten. Če namreč na eni strani pomanjkanje napredka v izvorni državi predstavlja glavni vzrok za izseljevanje, ker je pač tam težko živeti človeka vredno življenje ali je celo težko zadovoljiti osnovne potrebe za svoje preživetje zase in preživetje svoje družine, pa na drugi strani prav izselitev sama po sebi povzroča tudi pomanjkanje razvoja. Razvoj je namreč zelo težko doseči, če je izvorna država prikrajšana za svoje najboljše človeške vire, meni Marchetto. Po njegovih besedah je tovrstni pojav, imenovan beg možganov, še posebej problematičen za zdravstvene delavce. In vendar, poudarja nadškof, bi šlo za kršitev njihovih človekovih pravic in svobode gibanja, če bi bili sprejeti ukrepi, s katerim bi jim bila odvzeta možnost svobodnega odločanja o tem, ali naj ostanejo ali odidejo.

Proces vključevanja bi naj spoštoval tudi kulturno dediščino priseljenca

V nadaljevanju se je tajnik papeškega sveta ustavil tudi pri vprašanju vključevanja priseljencev v novo družbo. Sprašuje se, ali integracija pomeni, da se morajo priseljenci prilagoditi lokalnemu načinu življenja in postati kopija domačinov ter zanemariti svoje kulturne korenine. Če je tako, pravi Marchetto, bi bil priseljenec asimiliran, a ne integriran. Asimilacija pa osiromaši obe strani, tako priseljenca kot tudi njegovo novo državo. Kulturni in človeški prispevek priseljenca gostujoči družbi je tako močno zmanjšan ali pa ga sploh ni. Migrantje se po nadškofovih besedah do neke mere morajo vključiti v novo državo, vendar pa mora proces vključevanja spoštovati tudi kulturno dediščino, ki jo vsakdo nosi s seboj. Kot je še poudaril nadškof Marchetto, je treba obe strani pripraviti na prevzemanje odgovornosti, saj je medsebojni dialog motor integracije in ta predpostavlja vzajemen odnos.







All the contents on this site are copyrighted ©.