Papež Benedikt XVI. je odprl zasedanje druge posebne škofovske sinode za Afriko

VATIKAN (ponedeljek, 5. oktober 2009, RV) – Papež Benedikt XVI. je dopoldne odprl zasedanje druge posebne škofovske sinode za Afriko, ki bo do 25. oktobra potekala na temo Cerkev v Afriki v službi sprave, pravičnosti in miru. Sveti oče je v govoru izrazil upanje, da bo Božja ljubezen v Afriki odprla meje med plemeni, etnijami in verstvi, hkrati pa je opozoril, da zavračanje Boga ugonablja mir. Zastonjska Božja ljubezen, ki jo je vsak kristjan poklican oznanjati, naj odpre meje med plemeni, etnijami in verstvi, je dejal papež, ki je sinodalne očete pozval, naj se dela na sinodi lotijo s srcem, odprtim Svetemu Duhu, brez katerega je, kot je dejal, vsaka zgolj človeška analiza stvarnosti nezadostna. Rimski škof je sicer v svoji dolgi meditaciji brez pisne podlage govoril o treh temeljnih darovih Svetega Duha. Prvi dar je po njegovem spoved, torej priznanje vseh navad, ki uničujejo družbene mreže in mir na svetu, ter priznanje človeške majhnosti pred Bogom. Papež je Božjo preprosto veličino postavil ob bok veličini človeških stvari, rekoč, da se Bog, medtem ko znanstvene in tehnične reči zahtevajo visoke naložbe, daje brezplačno. Najpomembnejše stvari v življenju, Bog, ljubezen in resnica, so brezplačne, je poudaril sveti oče in izrazil prepričanje, da bi o tem morali pogosto razmišljati. O tej Božji zastonjskosti namreč ter o dejstvu, da za to, da bi bili blizu Bogu, ne potrebujemo velikih materialnih ali intelektualnih darov. Bog je v meni, v mojem srcu in na mojih ustnicah, je dejal Benedikt XVI. Nato je spregovoril o drugem daru Svetega Duha, ki, kot je dejal, izhaja iz prvega. Človek, ki odkrije zaupnost z Božjim, mora potem za to Božje pričevati. Pričevati mora za resnico v Božji ljubezni, kajti ta je po papeževih besedah jedro krščanske vere. Krščanstvo ni skupek idej, filozofija ali teorija, pač pa je način življenja; je ljubezen. Kristjani pa postanemo le tedaj, ko se vera preoblikuje v ljubezen, ko je ljubezen, je poudaril papež. O tretjem daru Svetega Duha, ki je tesno povezan s prvima dvema, je dejal, da je Božjo ljubezen treba oznanjati človeštvu in vsakemu človeku, ki je za kristjana vselej brat. Ljubezen ni individualna stvar, pač pa univerzalna in konkretna. Resnično je treba odpreti meje med plemeni, etnijami in verstvi za vesoljnost Božje ljubezni v naših življenjskih okoljih, je še poudaril sveti oče.

Prvi dan škofovske sinode za Afriko spregovorili kardinal Francis Arinze, monsinjor Nikola Eterović in kardinal Peter Turkson

Papeževemu uvodnemu nastopu so sledili trije govori. Spregovorili so eden od treh predsednikov delegatov kardinal Francis Arinze, generalnik tajnik škofovske sinode monsinjor Nikola Eterović in glavni poročevalec kardinal Peter Turkson. Kardinal Arinze je spomnil, da je Afrika v svetu znana kot celina, ki skuša ubežati krivicam in vojnam, po drugi strani pa tudi kot kontinent ljubezni, solidarnosti ter zavzetosti za mir in spravo. Monsinjor Eterović je v svojem govoru izpostavil afriško živahnost, povečanje števila duhovnih poklicev in številne dejavnosti tamkajšnje Cerkve, ki je zelo aktivna na področju dobrodelnosti ter na zdravstvenem in vzgojno-izobraževalnem področju. Tretji današnji govorec, glavni poročevalec Turkson, sicer nadškof v ganskem Cape Coastu, pa je nakazal osrednje teme, o katerih naj bi v času zasedanja sinode za Afriko spregovorili sinodalni očetje. Kot je dejal, je čas, da menjamo prestavo in povemo resnico o Afriki, in to z ljubeznijo in v želji po razvoju te celine, ki bo po Turksonovih besedah blaginjo prinesel vsemu svetu. Mediji so Afriki predolgo pripisovali krivdo za vse tisto, do česar človeštvo čuti odpor, čeprav je afriška celina pravzaprav takoj za Kitajsko drugi uveljavljoči se svetovni trg in ozemlje priložnosti, je dejal kardinal Turkson in hkrati spomnil tudi na številne težave, s katerimi se spoprijemajo Afričani, kot so sekte, spopadi med različnimi etnijami, migracije, kriza tradicionalnega zakona, droga, trgovina z orožjem, podnebne spremembe, suša in huda lakota. Glavni poročevalec posebne sinode za Afriko se je nato dotaknil treh osrednjih tem zasedanja, sprave, pravičnosti in miru, ob koncu govora pa je izrazil upanje, da bi Cerkev v Afriki resnično postala sol zemlje ter da bi pregnala sovraštvo, očistila um in se zavzela za življenje narodov.