Meditacija: Razlikovanje duhov je sestavni del teologije sv. Pavla in delovanja duhovnikov

RIM (nedelja, 6. september 2009, RV) – V naših razmišljanjih v letu duhovništva smo se prejšnjo nedeljo zadržali v premisleku, da je duhovnikova bistvena dolžnost vršiti božjo voljo, ki velja za njegovo osebno posvečevanje in pozorno brati božjo voljo glede na člane božjega ljudstva, ki je duhovniku izročeno v vodstvo. V obeh razsežnostih je božja volja posvečevanje, rasti v svetosti. In tu se samoumevno postavlja vprašanje, kako spoznati božjo voljo, da bi rasli v svetosti. Apostol Pavel nam tudi na to zahtevno vprašanje daje izčrpen odogovor, ko razvije svoj nauk o razlikovanju duhov. Potrebno je povedati, da je ta nauk apostola narodov odločilnega pomena in je bistvena sestavina njegove teologije. Francoski teolog Gérard Therrien je o razlikovanju duhov napisal sedaj že klasično delo z naslovom Razlikovanje duhov v Pavlovih spisih. V nadaljevanju bomo navedli le nekaj izhodišč za osebno razmišljanje.
Razlikovati, v grščini dokimazein, pomeni modrovati, preizkušati, preveriti s pomočjo soočanja, pomeni pa tudi pristnost neke osebe, ali bolj pogosto neke stvari. Iz vsega tega sledi, da glagol razlikovati, dokimazein, predstavlja pozitiven namen, nekaj preskušamo, preučujemo, preverjamo neko osebo ali stvar s predpostavko, da odkrijemo nekaj pozitivnega, dobrega.
Na verskem področju, zlasti po prevodu stare zaveze in drugih judovskih spisov v grščino, glagol razlikovati v dobri meri razširi svoj pomen: k zamisli preveriti se pridruži vidik očiščevanja. S tem pa izraz dobi tudi eshatološko razsežnost in nadčasoven vidik, zlasti kadar je v povezavi z besedno zvezo »Gospodov dan«, ko bodo pravični dobili plačilo, krivični pa bodo zavrženi.
V novi zavezi pa glagol razlikovati dobi še eno novo oznako, ker je vključen v področje moralnih odločitev. Do Pavlovih spisov in izven njih, ima glagol razlikovati bolj splošen pomen, kot v prvem pismu apostola Janeza, kjer ta priporoča naj kristjani razlikujejo duhove, naj preverjajo če je nauk pravoveren. Krščanska skupnost to lahko stori na osnovi dveh meril: ali je nauk v skladu z naukom apostolov in ali je tisti, ki oznanja, v skupnosti ljubezni s člani krščanske skupnosti. Evangelist Luka pa poroča o »razlikovanju časov«, v smislu, da je čas, ki se je začel z Jezusom Kristusom, čas, ki vključuje spreobrnjenje. Vendar evangelist Luka ne poda podrobnejših meril.
Apostol Pavel pa glagol razlikovati bistveno obogati. K prvotnemu grškemu, judovskemu in neotestamentarnemu pomenu Pavel neposredno doda področje konkretnih moralnih odločitev, ki so tako značilne za kristjanovo odločanje. Smo na področju iskanja Božje volje. In tu se nam odpirajo tri široka področja moralnih odločitev, ki se nanašajo na razlikovanje najprej o tem, kaj božja volja o apostolu, nato kako naj apostol odloča o sebi samem in tretje, kako naj apostol in vsak kristjan razlikuje, tehta, preverja, se sprašuje, s kakšno notranjo držo pristopa k članom krščanske skupnosti v luči notranjih drž, s katrimi pristopa k evharistiji in drugim bogoslužnim dejanjem. V vseh teh primerih razlikovati pomeni preverjati svojo živo krščansko pristnost oziroma kakšno naj bi živel v navedenih soočanjih s kršačnskimi duhovnimi merili. In tudi tukaj velja, da je pri tem potrebno upoštevati konkretne okoliščine, osebne in skupne, ki pa jih je vedno treba preverjati v odnosu do Jezusa Kristusa, ki nam pomaga vzpostavljati pristen stik z Bogom in Očetom. Za naša razmišljanja je posebno pomembno Pavlovo priporočilo, ki ga daje v Prvem pismu Tesanoličanom Duha ne ugašajte. Preroškega duha ne zaničujte. Vse preskušajte in, kar je dobro, obdržite. Zla, pa naj bo kakršnokoli, se vzdržite. (1Tes 5,19-22).
Razlikovanje je tu postavljeno nekako v sredino med zavzeto dolžnost, da naj Duha ne ugašamo in krščansko smelost tvegati vsak izziv, to je preverjati ali je v izzivu prisotna preroška prvina in po drugi strani, ali je prisotna kristjanova odprtost celotni stvarnosti. Kristjan mora namreč presojati celtono zgodovinsko danost v moči Duha in tehtati, brez notranjih zadržkov, vse moralne razsežnosti, ki se ponujajo. Ker pa niso vse dobre, ali vsaj niso enako dobre, mora med raznimi možnostmi izbirati in izločiti tudi tiste, ki se le zdijo slabe ter se odločiti za vse, kar je dobro in pozitivno.
V prihajajočem tednu pogosteje preverjajmo, koliko razlikovanja je v našem odločanju in si vzamimo nekaj časa, da bomo razločevali, kaj je tisto več, ki nam ga Bog ponuja, da bi se bolj posvečevali.