Papeške misijonske družbe in leto duhovništva

RIM (sreda, 2. september 2009, RV) – Leto duhovništva daje Cerkvi priložnost za razmišljanja o temeljih duhovništva, o duhovnikovi hoji za Kristusom in kako biti duhovniki po Božjem srcu, v ospredje postavlja formacijo bogoslovcev, hkrati pa tudi formacijo tistih, ki skrbijo za vzgojo in izobraževanje v bogoslovjih, o čemer je za vatikanski časopis L'Osservatore Romano spregovoril tajnik Papeških misijonskih družb sv. Petra Jan Dumon. Kot je zatrdil, je formacija duhovnikov in bogoslovcev ena od prioritetnih področij Papeških misijonskih družb. Izpostavil je pomen celostne kvalitete za bogoslovja, pri čemer ne gre le za pripravo izobraževalnih programov, temveč se je poleg intelektualne formacije potrebno usmeriti tudi na duhovno, moralno in družbeno formacijo, da bo delovanje bogoslovij zares kvalitetno. Monsinjor Dumon je poudaril pomen ustreznega vodenja mladih bogoslovcev na njihovi duhovni poti, potrebno jih je znatiusmerjati, da odkrijejo to, kar Kristus od njih zahteva, pri čemer je za učitelje v bogoslovju pomembno, da znajo ustrezno presoditi in pomagati kandidatu za duhovništvo, da bo le ta vedno bolj postajal človek molitve. Papeške misijonske družbe zato denarno najprej podpirajo bogoslovja, izgradnjo novih zgradb in njihovo vzdrževanje. Denar gre tudi za oskrbo knjižnic s knjigami in učnim gradivom. Monsinjor Dumon je izpostavil razmere v mnogih deželah, kjer bogoslovci ne znajo delati z računalnikom in internetom, številna bogoslovja v Afriki pa se soočajo tudi s problemom oskrbe z vodo in elektriko. Delno pa finančno podpirajo tudi formacijo redovnikov in redovnic, predvsem z neposrednim kritjem stroškov v novinciatih. Spregovoril je prav tako o bogoslovjih v Afriki in Aziji, glede česar je izpostavil potrebo po inkulturaciji tamkajšnjih semenišč. Pri inkulturaciji ne gre le za vključevanje jezikovnih ali kulturnih lastnosti, temveč prej za prilagajanje na življenjske navade teh dežel. Mehanično posnemanje formalnega izobraževanja, ki mu sledijo bogoslovja v Evropi, po njegovih besedah ni dovolj. Izpostavil je velik problem revščine, s katero se v nasprotju z evropskih prostorom pogostokrat soočajo cerkve in bogoslovja v Afriki in Aziji. Izpostavil je, da je tudi zato potrebno iskati načine, kako mladim pomagati, da oblikujejo odprto duhovnost, da bodo sposobni živeti radostno tudi v revščini. Tajnik papeških misijonskih družb je poudaril pomen spodbujanja molitvenega življenja ter pri tem dejal, da so azijski in afriški ljudje v splošnem mnogo bolj verni od Evropejcev in občutljivejši za transcendentalno kot pa ljudje v sekularizirani Evropi. To je pomembno vedeti, saj je formacija bogoslovcev in duhovnikov v Aziji in Afriki pogostokrat oblikovana po evropskem načinu, kar je primerno le do neke mere, zato je potrebno stalno izpopolnjevanje na lokalni cerkveni ravni. Monsinjor Dumon je na vprašanje, ali je sv. Janez Marija Vianej lahko primeren vzor duhovnika tudi za afriški in azijski prostor, odgovoril sicer pritrdilno, a pri tem postavil določen pogoj. Lik arškega župnika je potrebno ustrezno predstaviti v kulturnem in družbenem okviru, pomembno pa je zaključiti tudi ustrezno hermenevtično delo. Po njegovem prepričanju zgled arškega župnika ni mogoče preprosto prenesti v azijski in afriški prostor. Živel je v Franciji, v popolnoma drugem času in v kulturno in časovno zelo oddaljeni deželi. Lahko pa se izpostavijo določeni vidiki, ki imajo univerzalno veljavo kot so njegova zavzetost za zvestobo poklicu, njegovo vztrajanje pri pogostem prejemanju zakramenta sprave in brezpogojna predanost župniji. Pri tem pa je potrebno upoštevati jezik in običaje dobe, v kateri je živel. Monsinjor Dumon je poudaril, da je v afriških in azijskih državah, kjer je kultura zelo drugačna od evropske, ob bok sv. Janeza Vianeja treba postaviti druge svetniške like, ki so živeli in delovali v domačem okolju in so tudi pomemben zgled zvestega pričevanja za evangelij.