Nigerijski monsinjor Chidi Denis Isizoh o medverskem dialogu in razvoju v Afriki

RIM (nedelja, 30. avgust 2009, RV) – Afrika se lahko spremeni v prostor solidarnosti med narodi in sobivanja različnih religij. Če po eni strani posledice kolonializma še vedno ustvarjajo konflikte in neslogo, je po drugi viden vsakodnevni dialog in iskanje mirnega sožitja. V takih razmerah je temeljna naloga Cerkve ta, da je glas tistega, ki glasu nima. V pričakovanju posebne sinode za Afriko, potekala bo v Vatikanu od 4. do 24. okotobra, je za vatikanski časopis L'Osservatore Romano spregovoril nigerijski monsinjor Chidi Denis Isizoh, član Papeškega sveta za medverski dialog. V intervjuju se je dotaknil dialoga Katoliške cerkve v Afriki z drugimi religijami, čemur delovni dokument za sinodo namenja dve obsežni poglavji. Odnose z drugimi religijami je označil kot dobre, rekoč, da na večini območij katoličani, kristjani na splošno in pripadniki ostalih religij, predvsem tradicionalnih afriških verovanj in islama, živijo in delajo skupaj, kajti religija ni ločena od ostalih življenjskih dejavnosti, ampak je način življenja. Mnogi afriški jeziki niti nimajo posebnega izraza za religijo. Najobičajnejša oblika dialoga med kristjani in pripadniki drugih religij je dialog vsakdanjega življenja in sodelovanje, ko vsaka oseba izraža ideale svoje religije kot so biti dober do drugih, biti pošten, izkazovati skrb do ljudi v težavah, biti na razpolago svoji skupnosti in podobno, je pojasnil Isizoh in dodal, da se ljudje radi družijo in med seboj sodelujejo v pobudah, ki so dobre za njihove vasi in mesta. Glede medverskega dialoga med Katoliško cerkvijo in tradicionalnimi afriškimi verstvi je monsinjor posebej izpostavil odnose, ki jih Cerkev goji do oseb, ki so se iz tradicionalnega verovanja spreobrnile v katolicizem. Na tem področju je veliko ovir, težav in izzivov, saj je način življenja in razmišljanja, lasten tradicionalnim verstvom, v ljudeh močno zakoreninjen in tako spreobrnjenci od krščanstva pričakujejo enake odgovore in se obračajo nazaj k tradicionalnim verovanjem.
Tudi odnosi med kristjani in muslimani so v številnih afriških državah dobri, o čemer se po besedah monisnjorja Isizoha v medijih žal redko govori. V večini afriških držav obstaja sodelovanje med kristjani in muslimani na vrsti družbenih področij kot je izobraževanje in opismenjevanje, seznanjanje svojih vernikov o njihovih pravicah in družbenih dolžnostih, spodbuja se tudi sodelovanje v boju proti revščini, na področju vnašanja zdrave morale v javni in politični prostor in skupno prispevanje k razvoju demokracije. Na novinarjevo vprašanje o razvoju Afrike, je monsinjor Isizoh, sklicujoč se na papeževo okrožnico Ljubezen v resnici dejal, da je poleg gospodarskega in tehnološkega razvoja temeljnega pomena prizadevanje za celostni razvoj človekove osebe. Kot največje ovire pri razvoju afriške celine so še vedno vidne posledice kolonializma in združevanje različnih etničnih skupin v sodobno strukturo naroda, pri čemer je spomnil na tragične primere več narodnih držav v Evropi kot sta bili Jugoslavija in Sovjetska zveza. Mnoge afriške države se zaradi združevanja različnih etničnih skupin, ki se jih v medijih pogosto opredeljuje z izrazom plemenske skupnosti, od vsega začetka soočajo z notranjimi napetostmi, ki izbruhnejo v nasilne konflikte in boje za oblast in za kontrolo nad naravnimi viri, kot primer je navedel Kongo, Nigerijo, Južno Afriko in Sudan. Kot ovire za razvoj pa je prav tako omenil pohlep, želja po hitri obogatitvi, korupcija, nezaupanje oblasti, veliko preseljevanje in izseljevanje prebivalstva.