Janez Pavel II. v pismu iz leta 1989, ob 50. obletnici začetka druge svetovne vojne: "Glasno želim ponoviti, da sta sovraštvo in mržnja do judovstva v popolnem nasprotju s krščanskim pogledom na človekovo dostojanstvo."

VATIKAN (sobota, 29. avgust 2009, RV) – Druga svetovna vojna je bila ena od najbolj pogubnih in krutih tragedij naše zgodovine, je zapisal papež Janez Pavel II. v svojem pismu iz leta 1989 ob 50. obletnici začetka druge svetovne vojne. Čez nekaj dni, se bomo spominjali 70 let odkar se je začela ta šest let trajajoča tragedija človeštva: 1. septembra leta 1939 so nemške oborožene sile napadle Poljsko. Janez Pavel II. je v pismu takrat vse ljudi, še posebej pa katoličane, povabil, da temeljito premislijo o vzrokih, ki so privedli do te krute in nečloveške tragedije. Takratni konflikt je svet pripeljal v brezno nečloveškosti in obupa, do uničenja celotnih mest do smrti 55 milijonov ljudi, je zapisal papež in opozoril, da se ta tragedija lahko ponovi, če se iz preteklosti človek ne bo ničesar naučil. Samovoljna delitev narodov, prisilno preganjanje ljudi, neomejeno oboroževanje, nekontrolirana uporaba orožja, nasilje nad temeljnimi pravicami posameznika in naroda, pomanjkljivo upoštevanje določil mednarodnega vodenja in vsiljevanje totalitarnih ideologij lahko vodi le v uničenje človeštva, je posvaril poljski papež. V pismu je takratni svet tudi pozval k razoroževanju, sodelovanju med narodi in spoštovanju pravic tako posameznika kot narodov ter izpostavil pomen prava kot najboljše zagotovitve spoštovanja osebe. Janez Pavel II. še posebej spomnil na holokavst in poudaril, da bo za vedno ostal škandal človeštva. Glasno želim ponoviti, da sta sovraštvo in mržnja do judovstva v popolnem nasprotju s krščanskim pogledom na človekovo dostojanstvo, so bile papeževe zapisane besede. V pismu je izpostavil tudi vzroke za vojno ter poleg neposrednih pokazal na zanemarjanje Boga in težnjo postavljanja totalitarnih ideologij na mesto vere. Že veliko pred letom 1939 je v določenih krogih evropske kulture prihajalo do namenov izbrisati Boga in njegovo podobo s človekovega obzorja in mladi so od svojih zgodnjih let v tem smislu postajali vedno bolj nepoučeni, je zapisal papež in opozoril na nevarnost, ko moč orožja, znanosti in tehnologije sodobnemu človeku vsili iluzijo, da lahko postane gospodar narave in zgodovine. Janez Pavel II. je posvaril pred zavrnitvijo Boga in transcendentalnega moralnega prava ter zapisal, da je moralni prepad, ki je izbrisal Boga, z 2. svetovno vojno potopil celotni svet. Tudi sodobni človek na mnogih področjih svojega življenja razmišlja, živi in deluje, kakor da Bog ne obstaja, pri čemer je poljski papež opozoril, da v taki drži ostaja navzoča enaka nevarnost kot v preteklosti. V pismu je Janez Pavel II. posebno poglavje namenil delovanju Svetega sedeža med drugo svetovno vojno, še posebej prizadevanjem papeža Pija XII. Čeprav Svetemu sedežu ni uspelo preprečiti svetovne vojne, pa se je trudil, da bi omejil njeno širjenje. Poljski papež je posebej izpostavil popolnoma nevtralno držo Katoliške cerkve, tako na diplomatski ravni kakor na humanitarnem področju, s čimer ni dovolila, da bi se jo uvrstilo na katero od nasprotujočih si strani, kajti v vsakem primeru je šlo za konflikt, ki je iz svoje strani izpodbijal narode različnih ideologih in religij. Janez Pavel II. je tudi zapisal, da so bili novo poganstvo in z njim povezani družbeni sistemi uperjeni proti judovstvu, vendar pa so bili prav tako proti krščanstvu, katerega nauk je oblikoval Evropo.