Duhovna misel za 22. nedeljo med letom: V Gospodovi hiši bodo prebivali tisti, ki so čistega srca.

DUHOVNA MISEL (sobota, 29. avgust 2009, RV) - V Gospodovi hiši bodo prebivali tisti, ki so čistega srca. Zakaj se čudiva, če se nikdar ne počutiva domače v njegovi hiši in v njej nimava stalnega prebivališča? Če Bog gleda na najino srce, zakaj se midva izgubljava v utvari lastnih zasluženj?
Pod tem vidikom se lahko približava božji besedi 22. navadne nedelje. Vsa tri berila nama kličejo v spomin, da je Njegova beseda ali zapoved temelj za najino življenje. V 5. Mojzesovi knjigi Mojzes svari ljudstvo: »Zdaj, Izrael, poslušaj zakóne in odloke, katere vas učim izpolnjevati, da boste živeli in prišli in vzeli v last deželo, ki vam jo daje Gospod, Bog vaših očetov! Ničesar ne dodajajte besedi, ki vam jo zapovedujem, in ničesar ji ne odvzemajte.«
Jezus nama v evangeliju pokaže, da je najina težava v tem, da ne temeljiva svojega delovanja na Božji besedi ali zapovedi, ampak na različnih zgolj človeških prepričanjih, izročilih, držah, mislih, dolžnostih. Ta seveda nimajo nobene povezave s tem, kar Bog pravi in naroča za naše življenje. Zaradi tega tudi nikdar ne okusiva in ne doživiva uresničitve Božje obljube. Obljublja nama, da bova dobila v last deželo srca in okušala skrivnost Božjega kraljestva, ki se je razodela v Jezusu Kristusu. Uresničitev te obljube bova doživela le, če bova uresničevala Božjo zapoved ali besedo o našem življenju, in ne katerokoli drugo. Božja zapoved se vedno dotika najinega srca. Človeško izročilo pa največkrat nima prav nobene povezave s srcem ali najinim človeškim bistvom. Jezus ves svoj govor utemelji na nasprotju med Božjo zapovedjo in človeškim izročilom in posledično na čistem ali nečistem srcu.
Prav zato je Mojzes rekel, naj Božji zapovedi ničesar ne dodajava, niti ne odvzemava. Običajno dokaj hitro razumeva, kdaj nočeva izpolniti kake Božje zapovedi. Ni pa tako enostavno prepoznati, ko si kako zapoved v narekovajih sama vsiljujeva oziroma verjameva, da delava nekaj dobrega, kar pa ni v skladu z Bogom. Hebrejski midraš razume greh Adama in Eve prav v tem kontekstu. Če pozorno bereva prva poglavja prve Mojzesove knjige, bova opazila, da je Eva Božji zapovedi nekaj dodala. Bog jima je rekel: »Z vseh dreves v vrtu smeš jesti, le z drevesa spoznanja dobrega in hudega nikar ne jej! Kajti na dan, ko bi jedel z njega, boš gotovo umrl.« Eva pa je kači takole odgovorila: »Od sadu drevja v vrtu jeva, ›le z drevesa sredi vrta,‹ je rekel Bog, ›ne jejta sadu, tudi dotikajta se ga ne, sicer bosta umrla!‹« Eva se je poskušala prepovedanega sadeža dotakniti, pa se ni nič zgodilo. Tedaj je sama pri sebi zaključila: Bog ni govoril resnice, kača ima prav. Torej lahko jem in bom dobila spoznanje! In tako jo doleti smrt. Zato je za naju bistvenega pomena Pavlova spodbuda Timoteju: »Ohrani zapoved brez madeža in brez graje do pojavitve našega Gospoda Jezusa Kristusa« (1Tim 6,14). Svetuje nama, naj ohranjava zapoved takšno, kot je v Božjem namenu. Le tako bo najino srce imelo življenje in bo podedovalo skrivnost Božjega kraljestva. Prav to pomenijo besede do pojavitve našega Gospoda Jezusa Kristusa. Ni mišljeno onostranstvo, ampak razodevanje Jezusovega obličja tvojemu in mojemu srcu danes in tukaj.
Skrivnostni vidik Božje zapovedi je prav v tem, da Božja beseda zakrije razodevanje Božjega obličja našemu srcu in ga tako usposobi, da v polnosti zaživi svojo človeško poklicanost. Razumevanje Božje besede tako poteka ravno obratno kot naše normalno dojemanje stvari. Če hočeva Božjo besedo razumeti, jo morava najprej ubogati in uresničiti. Le tako se lahko Bog razodene najinemu srcu. Razumevanje je posledica uresničevanja. Sprejmem, da bom Božjo besedo ubogal, da bi jo razumel. Midva pa običajno delava ravno obratno. Najprej hočeva razumeti, da bi potem uresničevala ali ubogala. Prvi način odnosa do Božje besede je srčen in ne razumski. Najprej je potrebno sprejeti Božji skriti namen zame in zaupati njegovi ljubezni. Potem šele razumem in dojamem. Zato odlomek iz 5. Mojzesove knjige nadaljuje: »Samo varuj se in zelo pazi, da ne pozabiš reči, ki so jih videle tvoje oči, in da ti ne izginejo iz srca vse dni tvojega življenja! Pripoveduj o njih svojim sinovom in sinovom svojih sinov!« (5 Mz 4,9) Še posebej poudari, naj se spominjava besed, ki sva jih videla. Dobesedni prevod se namreč glasi: pazi, da ne pozabiš besed, ki so jih videle tvoje oči. Poudarek je na iskrenem srcu, ki je bilo ljubljeno in ga ta ljubezen še vedno spremlja v njegovi zgodbi. Na to ljubezen velikodušno odgovarja. Kaj torej pomeni videti besede? To pomeni, da sva besedo sprejela in jo uresničevala. S tem sva živela na tak način, da sva sama in drugi ob nama doživela Božjo navzočnost in bližino. Psalm zato poudari, da se iskreno srce pred Bogom pokaže v pravičnem delovanju in govorjenju, ki niti sebi niti bližnjemu, niti v besedah niti v dejanjih ne dela škode. To je vredno več kot še tako velika dela. Kajti prav v tem se meni in drugim razodeva Božja bližina.

Pripravil: p. Viljem Lovše