Duhovna misel za 22. nedeljo med letom: V Gospodovi hiši bodo prebivali tisti,
ki so čistega srca.
DUHOVNA MISEL (sobota, 29. avgust 2009, RV) - V Gospodovi hiši bodo
prebivali tisti, ki so čistega srca. Zakaj se čudiva, če se nikdar ne počutiva domače
v njegovi hiši in v njej nimava stalnega prebivališča? Če Bog gleda na najino srce,
zakaj se midva izgubljava v utvari lastnih zasluženj? Pod tem vidikom se lahko
približava božji besedi 22. navadne nedelje. Vsa tri berila nama kličejo v spomin,
da je Njegova beseda ali zapoved temelj za najino življenje. V 5. Mojzesovi knjigi
Mojzes svari ljudstvo: »Zdaj, Izrael, poslušaj zakóne in odloke, katere vas učim izpolnjevati,
da boste živeli in prišli in vzeli v last deželo, ki vam jo daje Gospod, Bog vaših
očetov! Ničesar ne dodajajte besedi, ki vam jo zapovedujem, in ničesar ji ne odvzemajte.«
Jezus nama v evangeliju pokaže, da je najina težava v tem, da ne temeljiva svojega
delovanja na Božji besedi ali zapovedi, ampak na različnih zgolj človeških prepričanjih,
izročilih, držah, mislih, dolžnostih. Ta seveda nimajo nobene povezave s tem, kar
Bog pravi in naroča za naše življenje. Zaradi tega tudi nikdar ne okusiva in ne doživiva
uresničitve Božje obljube. Obljublja nama, da bova dobila v last deželo srca in okušala
skrivnost Božjega kraljestva, ki se je razodela v Jezusu Kristusu. Uresničitev te
obljube bova doživela le, če bova uresničevala Božjo zapoved ali besedo o našem življenju,
in ne katerokoli drugo. Božja zapoved se vedno dotika najinega srca. Človeško izročilo
pa največkrat nima prav nobene povezave s srcem ali najinim človeškim bistvom. Jezus
ves svoj govor utemelji na nasprotju med Božjo zapovedjo in človeškim izročilom in
posledično na čistem ali nečistem srcu. Prav zato je Mojzes rekel, naj Božji
zapovedi ničesar ne dodajava, niti ne odvzemava. Običajno dokaj hitro razumeva, kdaj
nočeva izpolniti kake Božje zapovedi. Ni pa tako enostavno prepoznati, ko si kako
zapoved v narekovajih sama vsiljujeva oziroma verjameva, da delava nekaj dobrega,
kar pa ni v skladu z Bogom. Hebrejski midraš razume greh Adama in Eve prav v tem kontekstu.
Če pozorno bereva prva poglavja prve Mojzesove knjige, bova opazila, da je Eva Božji
zapovedi nekaj dodala. Bog jima je rekel: »Z vseh dreves v vrtu smeš jesti, le z drevesa
spoznanja dobrega in hudega nikar ne jej! Kajti na dan, ko bi jedel z njega, boš gotovo
umrl.« Eva pa je kači takole odgovorila: »Od sadu drevja v vrtu jeva, ›le z drevesa
sredi vrta,‹ je rekel Bog, ›ne jejta sadu, tudi dotikajta se ga ne, sicer bosta umrla!‹«
Eva se je poskušala prepovedanega sadeža dotakniti, pa se ni nič zgodilo. Tedaj je
sama pri sebi zaključila: Bog ni govoril resnice, kača ima prav. Torej lahko jem in
bom dobila spoznanje! In tako jo doleti smrt. Zato je za naju bistvenega pomena Pavlova
spodbuda Timoteju: »Ohrani zapoved brez madeža in brez graje do pojavitve našega Gospoda
Jezusa Kristusa« (1Tim 6,14). Svetuje nama, naj ohranjava zapoved takšno, kot je v
Božjem namenu. Le tako bo najino srce imelo življenje in bo podedovalo skrivnost Božjega
kraljestva. Prav to pomenijo besede do pojavitve našega Gospoda Jezusa Kristusa.
Ni mišljeno onostranstvo, ampak razodevanje Jezusovega obličja tvojemu in mojemu srcu
danes in tukaj. Skrivnostni vidik Božje zapovedi je prav v tem, da Božja beseda
zakrije razodevanje Božjega obličja našemu srcu in ga tako usposobi, da v polnosti
zaživi svojo človeško poklicanost. Razumevanje Božje besede tako poteka ravno obratno
kot naše normalno dojemanje stvari. Če hočeva Božjo besedo razumeti, jo morava najprej
ubogati in uresničiti. Le tako se lahko Bog razodene najinemu srcu. Razumevanje je
posledica uresničevanja. Sprejmem, da bom Božjo besedo ubogal, da bi jo razumel. Midva
pa običajno delava ravno obratno. Najprej hočeva razumeti, da bi potem uresničevala
ali ubogala. Prvi način odnosa do Božje besede je srčen in ne razumski. Najprej je
potrebno sprejeti Božji skriti namen zame in zaupati njegovi ljubezni. Potem šele
razumem in dojamem. Zato odlomek iz 5. Mojzesove knjige nadaljuje: »Samo varuj se
in zelo pazi, da ne pozabiš reči, ki so jih videle tvoje oči, in da ti ne izginejo
iz srca vse dni tvojega življenja! Pripoveduj o njih svojim sinovom in sinovom svojih
sinov!« (5 Mz 4,9) Še posebej poudari, naj se spominjava besed, ki sva jih videla.
Dobesedni prevod se namreč glasi: pazi, da ne pozabiš besed, ki so jih videle tvoje
oči. Poudarek je na iskrenem srcu, ki je bilo ljubljeno in ga ta ljubezen še vedno
spremlja v njegovi zgodbi. Na to ljubezen velikodušno odgovarja. Kaj torej pomeni
videti besede? To pomeni, da sva besedo sprejela in jo uresničevala. S tem sva živela
na tak način, da sva sama in drugi ob nama doživela Božjo navzočnost in bližino. Psalm
zato poudari, da se iskreno srce pred Bogom pokaže v pravičnem delovanju in govorjenju,
ki niti sebi niti bližnjemu, niti v besedah niti v dejanjih ne dela škode. To je vredno
več kot še tako velika dela. Kajti prav v tem se meni in drugim razodeva Božja bližina.