Meditacija: Rvharistija ustvarja neločljivo povezanost s Kristusom

RIM (četrtek, 27. avgust 2009, RV) – Slovenski škofje so na praznik Marijinega vnebovzetja razglasili evharistično leto, ki se bo zaključilo junija prihodnje leto z evharističnim kongresom. Od razglasitve evharističnega leta in do samega evharističnega kongresa smo kristjani na Slovenskem posebej poklicani, da v sebi poglobimo, okrepimo in javno pokažemo, kako je Bog dejansko prisoten v življenju vsakega človeka, posebno še kristjana.
V stari zavezi so Judje v osebni in skupni zavesti utrjevali dejstvo, da je Bog, ki jih je z mogočno roko izpeljal iz Egipta, na poseben način prisoten med njimi s podbujanjem k razmišljanju, kaj vse je Bog v svoji naklonjenosti do njih že storil. Prav tako so se radi osebno in javno spraševali, ali je kje kakšno ljudstvo, kateremu bi bil njegov bog tako zelo blizu, kakor je Judom blizu Jahve. Za to judovsko zavest je značilna nekašna osebna razdalja med izvoljenim ljudstvom in vsakim njegovim članom ter Jahvejem. Jahve je za Jude pravi Bog, ki vsako osebo neskončno presega in ga ta ne more videti, ker če bi ga videla, bi umrla. V judovski zavesti o Bogu je prisotna neskončna drugačnost in presežnost Jahveja, ki s svojim ljudstvom ravna kot Oče.
V novi zavezi je zavest o Bogu popolnoma druče zasnovana. Izhaja iz učlovečenja, iz razodetja Boga po in v Jezusu Kristusu, ki je pravi Božji Sin. Prvi je na to novost opozoril Jezus sam, ko je na prošnjo učencev, naj jim pokaže Očeta, odgovoril, kdor vidi mene, vidi Očeta. Drugačna zavest pa je prisotna tudi v učencih, ki so svoje apostolsko poslanstvo utemeljevali z dejstvom, da so z Jezusom iz Nazareta in z vstalim Gospodom skupaj jedli in pili, se ga dotikali in so ga njihove oči videle. Apotol Pavel bo zapisal, da kristjani v Bogu in vstalem Kristusu živimo, se gibljemo in smo. Ozračje zadnje večerje je postalo zavest kristjanov, vsako obhajanje Evharistije je bilo utrjevanje in poglabljanje zavesti in gotovosti, da smo po zmagi nad smrtjo tako s Kristusom, da nas nič in in nihče ne more ločiti od Kristusove ljubezni.
Ta zavest daje kristjanom do konca časov moč za pričevanje, pa naj bodo trenutne zgodovinske okoliščine še tako neugodne in Bogu odtujene oziroma sekularizirane, kot se danes radi opravičujemo.