Duhovna misel za 20. nedeljo med letom: Nenehno se zahvaljujte Bogu Očetu za vse.

DUHOVNA MISEL (sobota, 15. avgust 2009, RV) - Cenjena poslušalka, spoštovani poslušalec. Spet nama je oznanjeno 6. poglavje Janezovega evangelija. Bogoslužje danes meče posebno luč za razumevanje smisla Jezusovega govora. Tako prvo kot drugo berilo naju vabita, naj ne bova nespametna in nerazumna. Modrost življenja! Kdo si je ne želi? Ni skrita. Ni nedosegljiva. Ni zapletena. Ne zahteva posebnega študija. A kljub temu ni kar na dosegu roke. Toda srce je vedno hvaležno zanjo, neglede na vse.
Pismo Efežanom nama pove, kje modrost življenja iščeva. Pravi naj bova razumna v Bogu in naj spoznavava Božjo voljo. Ne misliva, da je spoznanje Božje volje najprej v tem, da odkriješ, kaj Bog hoče zate. Spoznanje Božje volje je predvsem v tem, da odkrijeva, kako nama Bog želi dobro. Po vseh svojih besedah, pobudah in vsem tem, kar dela Jezus Kristus, ki se nama da v hrano in pijačo življenja.
Zaradi tega nama Pavel pravi, naj bova polna Svetega Duha, in pokaže tri načine: molitev, zahvaljevanje in vzajemna pokorščina ali poslušnost. Pravi, naj naju »napolnjuje Duh: nagovarjajte se s psalmi, hvalnicami in z duhovnimi pesmimi, ko v svojem srcu prepevate in slavite Gospoda. V imenu našega Gospoda Jezusa Kristusa se nenehoma zahvaljujte Bogu Očetu za vse. Iz strahospoštovanja do Kristusa se podrejajte drug drugemu.« (Ef 5,18-21) Žal moderne izdaje Svetega pisma zadnji stavek razdelijo na dva dela pod različne odlomke. V grščini je stavek en sam in zveni takole: »nenehno se zahvaljujte Bogu Očetu za vse, v imenu našega Gospoda Jezusa Kristusa, podrejajoč se drug drugemu v strahospoštovanju do Kristusa.« Vsebina te molitve je dar Svetega Duha. On nas uči, da se naučimo zaznavati, kako nam Bog hoče dobro.
Z zahvaljevanjem izraziva svojo izkušnjo njegove dobrote do nas. Ko se podrejava drug drugemu, se božja dobrota ukorenini v najinih srcih in postane najin najdragocenejši zaklad. Med zahvaljevanjem in podrejanjem je cela pot, ki jo morava prehoditi. Če se zahvaljujeva, ne da bi se podredila, sva naduta in ošabna. Če se podrejava, ne da bi se zahvaljevala, sva servilna. Znamenje, da najino srce nenehno iskreno časti Boga, je prav nenehno zahvaljevanje (vedno in v vseh okoliščinah) in podrejanje (bratom in sestram, a tudi življenju na splošno). Postajava potrpežljiva s časom, stvarmi, okoliščinami, svojim srcem in svojimi napakami.
Jezus na koncu svojega govora v treh točkah povzame razodetje Božje dobrote do človeka, ki se v njem uresničijo: imeti življenje v sebi, ostajati v njem in on v nas ter živeti po njem. Vse to nama Bog podarja za dediščino, če sprejmeva in uživava telo Sina človekovega. Jezus bi težko uporabil močnejši izraz, kot ga je. Pravi namreč: kdor je moje meso. A kljub temu razodetje ni absurdno.
V prejšnjem poglavju lahko bereva o Jezusovem pogovoru s farizeji. Takole jim je odgovoril: »Preiskujete pisma, ker mislite, da imate v njih večno življenje, a prav ta pričujejo o meni. Toda vi nočete priti k meni, da bi imeli življenje.« (Jn 5,39-40) Vse sveto pismo namreč govori o Jezusu, Sinu človekovem, ki je dokončno zapečatil dejstvo, da Bog hoče človeku le dobro. Brati SP je podobno, kot bi jedla. Jedla, da bi imela življenje in živela na lep in zaželen način. Ker SP govori o Jezusu, potem pomeni, da je branje SP hranjenje z Jezusom, da bi imeli življenje. Janez namreč pravi: »Večno življenje pa je v tem, da spoznavajo tebe, edinega resničnega Boga, in njega, ki si ga poslal, Jezusa Kristusa.« (Jn 17,3) Ko nama Jezus z evharistijo ponudi v hrano svoje telo, le še bolj korenito potrdi razodetje iz SP. Tako kot prebrana beseda ostane v najinem srcu, tako tisti, ki uživa Kristusovo telo, ostane v njem. Točno to govori Jezus v priliki o trti in mladikah (Jn 15): on ostane v meni in jaz v njem. Tako da lahko s sv. Pavlom vzklikneva: »Ne živim več jaz, ampak Kristus živi v meni« (Gal 2,20).
Takšna je dinamika ljubezni, ki postane korenina in vir življenja. Ti in jaz sva na tak način deležna iste moči ljubezni, ki jo živi Jezus Kristus, ki je sijaj Očetove ljubezni do nas.
Če torej midva hočeva življenje in ostajava v njem, ga lahko živiva le v moči ljubezni, ki se nama je razodela v Kristusu in jo lahko deliva z vsemi. Ko sprejmeva v srce Jezusa, dokončno Božjo besedo za človeka, postane v nama pečat dobrote in resnice, temelj resničnega življenja, ki poteši vsa najina hrepenenja.
 Pripravil: p. Viljem Lovše