Rubensova slika Marijinega vnebovzetja je vrhunska umetnina in najgloblji izraz slikarjeve
vere v to krščansko skrivnost
MEDITACIJA (petek, 14. avgust 2009, RV) – Rubensova slika Marijinega
vnebovzetja, ki od leta 1626 krasi glavni oltar v katedrali v Antwerpnu, ni le vrhunska
umetnina, ampak je tudi najgloblji izraz slikarjeve vere v to krščansko skrivnost.
Res je, da bo Cerkev to versko resnico opredelila dobrih 200 let kasneje, pa je vera
v Marijino vnebovzetje živa v zavesti in izročilu Cerkve od Marijinega slovesa s tega
sveta. Rubens teološko stvarnost Marijinega vnebovzetja predstavi v dveh prizorih.
Zato veliko površino, skoraj pet metrov visoke in dobre tri metre široke slike razdeli,
v dve slikarski polji. V spodnje, vodoravno polje, ki tvori dobro tretino slike, postavi
Marijin prazen grob, v gornje polje pa Marijin odhod na oblaku v nebesa. Slikarski
polji ločita izjemno lepa luč, ki izvira tako iz groba kot iz Marijinega podnožja,
in skrivnostna senca, ki ponazarja Marijino smrt. Celotno sliko pa osvetljuje še sinja
luč neba in beli obrazi angelov v človeški podobi. Skrivnostna senca se spušča z vrha
slike po desni strani slike vse do votline Marijinega groba. Tako se mrak neba in
senca zemlje združita v eno polje, ki je hrati tudi prispodoba temačnosti zemlje in
smrti. Celotno sliko obvladujeta tako navpična kot vodoravna razdelitev. V spodnjem
delu slike so ob Marijinem praznem grobu zbrani apostoli v bolečini in presenečenju,
kar nakazuje posebno predstavo vere, s katero vsak na svoj oseben način pristopajo
k skrivnosti pred katero stojijo. To je vsekakor središčna točka celotne slike, kar
je razvidno iz enakomerne porazdelitve luči, ki prihaja iz praznega gorba, in barv
na cvetje, obraze in na celotno ozračje. Gledalca pritegne velik čut za stvarnost,
ki je prisoten v spodnje delu slike, ki se kaže v izraznosti obrazov in v napetosti
posameznih prizorov. Ko gledalec opazuje obraze apostolov, neopazno v sebi začuti
notranjo bližino s katerim od njih. Tako, denimo, goli nogi dveh apostolov, gledalca
vključita v njihovo družbo, torej v skupnost Jezusovih učencev, ki so zbrani ob Marijinem
praznem grobu. V spodnjem delu slike je najbolj vidna luč, ki prihaja iz praznega
groba. Sredi skupine učencev, ki žalujejo in, ki na različne načine izražajo svojo
pretresenost z gibi in mimiko na obrazih, je prisoten čudež cvetja, kakor to pripoveduje
legenda. Umetnik je krasno cvetje postavil v prazen grob preprosto zato, da bodo apostoli
v svoji žalosti le tako lahko odprli oči za izredna znamenja. Isto se je dogodilo
učencem, ko so odkrili, da je Kristusov grob prazen. Človek je namreč najbolj zazrt
v sebe samega v trenutku, ko je ostal brez najbolj ljubljene osebe. In prav takrat
najbolj potrebuje, da ga nekaj spodbudi, da gre iz sebe, se ozre izven svoje bolečine,
stopi iz boleče zaprtosti v sebe samega. In prav to Rubens stori, ko pred apostole
v pesniški obliki postavi prazen grob, skrivnostne svetle line ter sveže belo in rdeče
cvetje. Ta znamenja v apostolih sprožijo nek nenavaden strah. Toda vsak se na svoj
način osvobodi tega skrivnostnega strahu. Najprej ni najbolj se otresejo strahu Peter,
Jakob in Janez. Peter je z roko naslonjen na krsto in gleda začuden vanjo. Ob njem
je apostol Jakob z brado in gleda v daljavo. Na levi strani slike je apostol Janez,
ki hkrati prevzet od strahu in začudenja, ima levo roko obrnjeno k sebi, desno pa
steguje k Mariji, ki se v zgornjem delu slike na bolaku dviga v nebo in ga s posebno
materinsko ljubkostjo blagoslavlja. Podobno slikar nakaže notranjost vseh ostalih
apostolov, posebno še apostola Tomaža, ki ga postavi v najbolj mračen del slike ob
Marijinem praznem grobu, kakor da bi hotel pokauati, da je njegovo telo ostalo v senci,
duh pa v dvomih. Ta Tomaževa vloga ni bila aktualna le v času po Jezusovem vstajenju
in v prvi Cerkvi, ampak je Tomaž ostal lik in simbol drže ljudi eden do drugega, ki
drug na drugega prenašamo svoje osebne drže. Tudi za Rubensovo ponazoritev Tomaževega
primera velja globoko sporočilo evangeljskih poročil o Jezusovem vstajenju, ko evangelisti
poročajo, da sta bila v soočanju učencev in drugih kristjanov s vstajenjem, vedno
prisotna vera in dvom. Ti dve prvini ni mogoče ločiti, ker sta vedno prisotni v soočanju
s skrivnostjo vstajenja, v tem primeru pa s skrivnostjo Marijinega vnebovzetja. V
zgornjem delu slike je slikar postavil Marijo v središče z vso notranjo mirnostjo,
ko sedi sredi oblaka, s katerim se dviga v nebesa. Levo roko naslanja na prsi, desno
pa s posebno ljubkostjo dviguje ob telesu. Nad njeno glavo se vije komaj vidna tančica,
ki kakor zarja plapola v vetru. Glava, vrat in roke se bleščijo v vsej svetlobi. V
tem območju luči ob njej bdijo štirje angeli in svetlobo pomnožijo, da prehaja v območje
svetosti. Dva angela s tremi rokamu držita krono iz belo-rdečega cvetja, trije angeli
pa nekako lovijo robove Marijinih oblačil, ki se poigravajo v vetru. Celoten prizor
odhoda v nebesa na oblaku je postavljen v rahlo naklonjeni na desno navpični obliki.
Na desni strani pa se senca polagoma spušča do praznega groba. Umetnik tako nakaže,
kako je celotno Marijino življenje, zemeljsko s smrtjo vzeto v nebeško slavo. Za
slikarja Rubensa njegova slika Marijineg vnebovzetja ni več bila le sad naročila,
ampak je postala izraz tolažbe na zemeljski poti in osebna gotovost vere, do katere
prišel na svoji umetniški poti. Poslej umetnik ni več gledal svoje slike kot zgolj
umetniško stvaritev, kot nekaj realnega, ampak je slika zanj postala spodbuda, da
ob njej oblikuje svojo vero v skrivnost, ki jo je upodobil. Za nas je Rubensova umetnina
dostopna samo v luči vere, kot podoba, ki ima v sebi svojo notranjo vrednost, ki jo
odkrijemo kot verni gledalci.