Papež Benedikt XVI. današnjo splošno avdienco posvetil sv. Janezu Mariji Vianeju

CASTEL GANDOLFO (sreda, 5. avgust 2009, RV) – Papež Benedikt XVI. je današnjo splošno avdienco v Castel Gandolfu, na kateri se je zbralo okrog 4000 vernikov, posvetil sv. Janezu Mariji Vianeju, katerega 150-letnice smrti se je Cerkev spominjala včeraj. Kot je dejal sveti oče, je želel s to okroglo obletnico arškega župnika začeti leto duhovništva, ki poteka pod temo Kristusova zvestoba, duhovnikova zvestoba, saj je arški svetnik lahko dober zgled duhovnikom našega časa. Maria Vianej, rojen 8. maja 1786, je že od zgodnje mladosti gojil željo po duhovniški službi, in po mnogih ovirah in nerazumevanju bil v duhovnika posvečen 13. avgusta leta 1815. Svoje duhovništvo je vedno smatral za zelo velik božji dar. V svojem pastoralnem delu, zelo preprostem in nenavadno plodnem, se mu je uspelo izredno poistovetiti s svojim poslanstvom, da je na viden in vsesplošen način postal drugi Kristus, podoba dobrega pastirja, ki da življenje za svoje ovce. Njegovo življenje je bilo živa kateheza, ki je dosegla posebno učinkovitost, kadar so ga ljudje videli darovati sveto mašo, kadar se je zadržal v čaščenju pred tabernakljem ali prebil mnoge ure v spovednici. Središče njegovega življenja je bila evharistija, kot drugo temeljno značilnost arškega župnika pa je sveti oče izpostavil njegovo vztrajno spovedovanje, rekoč, da se je sv. Janez Vianej izkazal kot odličen in neutruden spovednik in duhovni voditelj. V nadaljevanju je papež pastoralno delo arškega župnika želel približati današnjemu času, saj kljub časovni in kulturni oddaljenosti tega svetnika, obstaja način življenje, h kateremu so poklicani vsi ljudje. Benedikt XVI. je izpostavil njegovo ponižno zvestobo svojemu poslanstvu, h kateremu ga je Bog poklical, in njegovo zaupanja polno izročenost božji previdnosti. Uspelo mu se je dotakniti ljudskih src, osvojil je tudi najbolj otopele duše, tako da jim je posredoval to, kar je notranje zelo intimno živel, to pa je bilo njegovo prijateljstvo s Kristusom. V Kristusa je bil zaljubljen. Skrivnost njegovega pastoralnega uspeha je bila ljubezen do evharistične skrivnosti, ki jo je oznanjal, obhajal in živel. Njegovo pričevanje nas spominja, je dejal papež, da za vsakega krščenega in še toliko bolj za duhovnika evharistija ni le preprost dogodek z dvema protagonistoma, ni dialog med Bogom in menoj. Evharistično obhajilo teži k popolnemu spremenjenju lastnega življenja, s silo odpre jaz notranjega človeka in ustvari novi mi. Ob oživljanju lika sv. Janeza Vianeja, ki je občudovanja vreden zgled duhovne pobožnosti devetnajstega stoletja, pa je potrebno izpostaviti tudi njegov preroško moč, ki je zaznamovala njegovo osebnost kot človeka in kot duhovnika. V Franciji, ki je po francoski revoluciji doživljala neke vrste diktaturo racionalizma, ta pa je brisala prisotnost duhovnikov in Cerkve v družbi, je arški župnik, že kot mladenič, pozneje pa kot duhovnik, živel edinstveno in rodovitno pastoralno ustvarjalnost, ki je pokazala, da je racionalizem v realnosti oddaljen od dejanskega zadovoljevanja pristnih človekovih potreb, in ga zatorej ni mogoče živeti. Benedikt XVI. je nato nardi vzporednico z današnjo dobo, v kateri pa vlada diktatura relativizma. Tako racionalizem kot relativizem po papeževih besedah dajeta neustrezne odgovore na človekovo zahtevo po uporabi lastnega razuma kot razločevalnega in ustvarjalnega elementa lastne identitete. Žeja po resnici gori v srcu vsakega človeka, na duhovnikih pa je, da oblikujejo pristno krščansko skupnost, ki bo vsem ljudem zmožna odpreti pot h Kristusu. Nauk, ki nam ga sv. Janez Vianej tudi danes sporoča je, da mora vsak duhovnik za temelj svojega pastoralnega prizadevanja postaviti intimno in osebno združitev s Kristusom ter jo dan za dnem gojiti in v njej rasti. Le na ta način se bo duhovnik lahko dotaknil človekovega srca ter ga odprl Gospodovi usmiljeni ljubezni, in le na ta način bo lahko vzbujal navdušeno in živo duhovnost v skupnosti, ki mu jo je zaupal Gospod, je dejal Benedikt XVI.