Duhovna misel za 18. navadno nedeljo: Kakšno znamenje boš torej storil, da bomo
videli in ti verjeli?
DUHOVNA MISEL (sobota, 1. avgust 2009, RV) - Spoštovana poslušalka, cenjeni
poslušalec. Cerkev naju več zaporednih nedelj vabi, da premišljujeva ob šestem poglavju
Janezovega evangelija. Prejšnjo nedeljo smo brali o čudežu pomnožitve kruha, danes
in naslednje nedelje pa bomo brali zahteven govor, s katerim Jezus poskuša množici
razložiti skrivnost svoje osebe. Danes je v središču veliko vprašanje: kako razumeti
Božja znamenja in kako jih videti? Vsi so prisostvovali čudežu, se navdušili nad izrednim
prerokom in čudodelcem, na koncu pa vsi odidejo. Zakaj? Zakaj niso uspeli videti?
Kaj jim je manjkalo? Psalm 78 pravi: »Kar so nam naši očetje pripovedovali, tega
ne bomo prikrivali pred njihovimi sinovi. Govorili bomo o slavnih Gospodovih delih
in njegovi môči, o njegovih čudežih, ki jih je stóril.« Videli so določene dogodke
in izredna dejstva. A pripovedovati hočejo o nečem drugem: o Gospodovih delih. Niso
le jedli mane in se nasitili, doumeli so tudi njeno simbolično vrednost. Bog jih je
vodil in izpolnjeval svoje obljube. Ostajal je zvest svoji ljubezni do njih. Dogodek
jim je spregovoril o zgodbi odnosa. Iz dogodka morava tudi midva dojeti odnos, ki
ustvarja najino zgodbo. Božja znamenja lahko vidiva le znotraj neke zgodovine in
zgodbe, v kateri se prepoznava. Le znotraj odnosa, ki nama daje življenje in smisel
vsem najinim dramam, naporom in prizadevanjem. Množici, ki je sledila Jezusu in
videla čudeže, ni uspelo narediti tega prehoda v odnosu do njega. Razočarani so na
podlagi preteklosti presojali prihodnost. Vrednotili so nepričakovano na podlagi pričakovanega.
Onemogočili so si dostop do prihodnosti, ki je Božji čas. Vztrajali so pri bogu, ki
so ga imeli v svoji glavi, namesto da bi svojo glavo odprli Bogu. Ne glede na začetno
privlačnost, množica ni uspela preiti od svoje ideje o bogu, k temu, kar Bog sam pravi,
da je. To pomeni, da ta prehod ni samoumeven. Zdi se mi, da ima množica na dnu dve
temeljni vprašanji: ko jih Jezus kot tisti, nad katerim je Božji pečat, povabi, se
množica sprašuje, kakšna dela naj dela? Jezus jim pove, da to ni pravo vprašanje.
Pravo vprašanje se glasi: katero je Božje delo, ki ga moramo uresničiti? Dejanja sama
ne vključujejo korenine smisla in razumljivosti življenja. Najino srce ne bo našlo
izpolnitve svojih hrepenenj v dejanjih in delih. Le eno delo ali dejanje je, ki išče
Boga. Verovati v Jezusa, ki ga je Oče poslal, da da svetu življenje. Verjeti Bogu
pomeni sprejeti njegovo ljubezen do človeka, ki jo je pokazal v Jezusu. Sprejeti jo
do te mere, da ne moreva več živeti iz ničesar drugega kot iz te ljubezni in znotraj
nje. Ta ljubezen da smisel vsem najinim dejanjem, ki se jih lotiva. Niso prva dejanja,
ampak ljubezen, ki najinim dejanjem daje hrano in moč. Brez te izkušnje nama nobeno
delo ne bo prinašalo veselja in zaradi njega ne bova rasla v ljubečem spoznanju Boga. Drugo
vprašanje, ki ga množica postavi, pokaže, da Jezusov odgovor ni uspel premagati njihove
oddaljenosti od njega. »Kakšno znamenje boš torej storil, da bomo videli in ti verjeli?« Pravo
vprašanje bi bilo: kdo je lahko znamenje? Kako ga prepoznati? Odprtost za Božjo skrivnost
vedno vključuje razpoložljivost, da sprejmem to, kar prihaja od Boga. Sin človekov
prihaja od Boga in zato pozna Božje skrivnosti. Edino znamenje, ki bo kaj veljalo,
je njegovo trpljenje-smrt in vstajenje. Zato pravi Janez v uvodu evangelija: »Boga
ni nikoli nihče videl, edinorojeni sin, ki je v Očetovem naročju, on je povedal.«
Če sprejmeva Sina kot poslanega, pomeni, da sva sprejela zgodovino Božje ljubezni
do človeka. V tej ljubezni ima korenine smiselnost najinega življenja. Z njim sprejmeva
življenje, ki je večno. To je tisto življenje, ki ga varuje moč Božje ljubezni do
nas in je zato neuničljivo in ga ni mogoče zatreti. Množica iz evangelija nama zelo
dobro kaže, kakšne želje nosiva v srcu, čeprav za njih ne najdeva potešitve. Doživljava
etično nujo po sprejemljivi kakovosti življenja, odprtost do skrivnosti Boga, ki se
razodeva, in lakoto po kruhu življenja. Prihodnjo nedeljo bova še bolj natančno osvetlila
smisel skrivnostnosti Jezusove osebe, ki odgovarja na najine želje in hrepenenja. Pripravil
p. Viljem Lovše