Duhovna misel za 18. navadno nedeljo: Kakšno znamenje boš torej storil, da bomo videli in ti verjeli?

DUHOVNA MISEL (sobota, 1. avgust 2009, RV) - Spoštovana poslušalka, cenjeni poslušalec. Cerkev naju več zaporednih nedelj vabi, da premišljujeva ob šestem poglavju Janezovega evangelija. Prejšnjo nedeljo smo brali o čudežu pomnožitve kruha, danes in naslednje nedelje pa bomo brali zahteven govor, s katerim Jezus poskuša množici razložiti skrivnost svoje osebe. Danes je v središču veliko vprašanje: kako razumeti Božja znamenja in kako jih videti? Vsi so prisostvovali čudežu, se navdušili nad izrednim prerokom in čudodelcem, na koncu pa vsi odidejo. Zakaj? Zakaj niso uspeli videti? Kaj jim je manjkalo?
Psalm 78 pravi: »Kar so nam naši očetje pripovedovali, tega ne bomo prikrivali pred njihovimi sinovi. Govorili bomo o slavnih Gospodovih delih in njegovi môči, o njegovih čudežih, ki jih je stóril.« Videli so določene dogodke in izredna dejstva. A pripovedovati hočejo o nečem drugem: o Gospodovih delih. Niso le jedli mane in se nasitili, doumeli so tudi njeno simbolično vrednost. Bog jih je vodil in izpolnjeval svoje obljube. Ostajal je zvest svoji ljubezni do njih. Dogodek jim je spregovoril o zgodbi odnosa. Iz dogodka morava tudi midva dojeti odnos, ki ustvarja najino zgodbo.
Božja znamenja lahko vidiva le znotraj neke zgodovine in zgodbe, v kateri se prepoznava. Le znotraj odnosa, ki nama daje življenje in smisel vsem najinim dramam, naporom in prizadevanjem.
Množici, ki je sledila Jezusu in videla čudeže, ni uspelo narediti tega prehoda v odnosu do njega. Razočarani so na podlagi preteklosti presojali prihodnost. Vrednotili so nepričakovano na podlagi pričakovanega. Onemogočili so si dostop do prihodnosti, ki je Božji čas. Vztrajali so pri bogu, ki so ga imeli v svoji glavi, namesto da bi svojo glavo odprli Bogu. Ne glede na začetno privlačnost, množica ni uspela preiti od svoje ideje o bogu, k temu, kar Bog sam pravi, da je. To pomeni, da ta prehod ni samoumeven. Zdi se mi, da ima množica na dnu dve temeljni vprašanji: ko jih Jezus kot tisti, nad katerim je Božji pečat, povabi, se množica sprašuje, kakšna dela naj dela? Jezus jim pove, da to ni pravo vprašanje. Pravo vprašanje se glasi: katero je Božje delo, ki ga moramo uresničiti? Dejanja sama ne vključujejo korenine smisla in razumljivosti življenja. Najino srce ne bo našlo izpolnitve svojih hrepenenj v dejanjih in delih. Le eno delo ali dejanje je, ki išče Boga. Verovati v Jezusa, ki ga je Oče poslal, da da svetu življenje. Verjeti Bogu pomeni sprejeti njegovo ljubezen do človeka, ki jo je pokazal v Jezusu. Sprejeti jo do te mere, da ne moreva več živeti iz ničesar drugega kot iz te ljubezni in znotraj nje. Ta ljubezen da smisel vsem najinim dejanjem, ki se jih lotiva. Niso prva dejanja, ampak ljubezen, ki najinim dejanjem daje hrano in moč. Brez te izkušnje nama nobeno delo ne bo prinašalo veselja in zaradi njega ne bova rasla v ljubečem spoznanju Boga.
Drugo vprašanje, ki ga množica postavi, pokaže, da Jezusov odgovor ni uspel premagati njihove oddaljenosti od njega. »Kakšno znamenje boš torej storil, da bomo videli in ti verjeli?«
Pravo vprašanje bi bilo: kdo je lahko znamenje? Kako ga prepoznati? Odprtost za Božjo skrivnost vedno vključuje razpoložljivost, da sprejmem to, kar prihaja od Boga. Sin človekov prihaja od Boga in zato pozna Božje skrivnosti. Edino znamenje, ki bo kaj veljalo, je njegovo trpljenje-smrt in vstajenje. Zato pravi Janez v uvodu evangelija: »Boga ni nikoli nihče videl, edinorojeni sin, ki je v Očetovem naročju, on je povedal.«
Če sprejmeva Sina kot poslanega, pomeni, da sva sprejela zgodovino Božje ljubezni do človeka. V tej ljubezni ima korenine smiselnost najinega življenja. Z njim sprejmeva življenje, ki je večno. To je tisto življenje, ki ga varuje moč Božje ljubezni do nas in je zato neuničljivo in ga ni mogoče zatreti. Množica iz evangelija nama zelo dobro kaže, kakšne želje nosiva v srcu, čeprav za njih ne najdeva potešitve. Doživljava etično nujo po sprejemljivi kakovosti življenja, odprtost do skrivnosti Boga, ki se razodeva, in lakoto po kruhu življenja. Prihodnjo nedeljo bova še bolj natančno osvetlila smisel skrivnostnosti Jezusove osebe, ki odgovarja na najine želje in hrepenenja. Pripravil p. Viljem Lovše