Jezuit Fessio o okrožnici Caritas in veritate

NEAPELJ (četrtek, 8. julij 2009, RV) – Ob papeževi novi encikliki Caritas in Veritate ali Ljubezen v resnici, je razmišljal jezuitski pater Joseph Fessio, eden od nekdanjih študentov Josepha Ratzingerja. Prepričan je, da enciklika ponuja za vsakogar nekaj, saj so v njej zajete teme od pozitivnih vidikov dobička do varovanja okolja. Vendar pa nas pri tem, kakor v vseh drugih primerih, papež vabi k razsodnosti in očiščevanju naših prepričanj in razmišljanj z vero in razumom. Benedikt XVI. se ponovno pokaže kot teolog sinteze in temeljnih načel. V naslovih svojih treh enciklik je uporabil le pet samostalnikov: Bog, ljubezen, upanje, odrešenje in resnica – najbolj temeljne resničnosti. V uvodnem pozdravu svoje zadnje enciklike papež zgoščeno opiše njeno vsebino: celosten razvoj čoveka v ljubezni in resnici. Pričakovati je bilo, da bo tema enciklike socialna pravičnost; in res pravičnost in pravice najdejo svoje mesto na številnih mestih enciklile. Temeljna in prednostna naloga pa je od vsega začetka položena v ljubezen in resnico. Ljubezen je v središču socialnega nauka Cerkve. Brez resnice, brez zaupanja in ljubezni ter brez pravičnosti ni socialne pravičnosti in odgovornosti pa socialni ukrepi na koncu služijo zasebnim interesom in logiki moči. Drugo temeljno načelo in osrednja tema njegovega pontifikata je po besedah patra Fessia, kontinuiteta Cerkve in njenega nauka. Benedikt XVI. ob pomembni okrožnici papeža Pavla VI. Populorum Progressio – O razvoju narodov, jasno pokaže, da ne gre za dve tipologiji socialnega nauka v smislu pred in po koncilu, ki bi se med seboj razlikovali. Nasprotno, obstaja en nauk, dosleden in hkrati vedno svež. Znotraj tega temeljnega gradiva v kontekstu ljubezni in resnice ter v kontekstu kontinuitete cerkvenega nauka, sveti oče postavlja osrednji del socialnega nauka Cerkve: celosten razvoj človeka. Ob besedi celostno misli na spodbujanje dobrega za vsakega človeka, v vsem njegovem bitju. Med pomembnimi razsežnostmi te celotnosti, pa papež pravi, da mora celosten ravzoj človeka biti odprt za transcendentno in za življenje. Vkjučenost v to celostnost je papež izrecno in morda presenetljivo ponazoril v 39. točki, kjer navaja logiko trga in logiko države in pokaže, da proste ekonomske izmenjave s političnim nadzorom in omejevanjem, niso dovolj za zaščito človeškega razvoja. Nadalje papež tudi poudaril, da v kolikor obstaja pomanjkanje spoštovanja življenja od spočetja do naravne smrti ter, če je človeško spočetje, nosečnost in rojstvo narejeno umetno, če se človeške zarodke uporablja v raziskovalne namene, vest družbe izgublja zamisel človeške ekologije, z njo tudi vest za okolje. Opozoril je, da je protislovno prihodnje generacije učiti spoštovanja naravnega okolja, ko pa jim naš izobraževalni sistem in zakoni ne pomagajo, da bi najprej spoštovali sami sebe.