Komentar: Globalizacijski vidik v Svetem pismu

RIM (četrtek, 2. julij 2009, RV) – Globalizacija je danes gotovo najbolj pogosto rabljen pojem, ki je prišel v politično in medijsko govorico nekako pred tremi desetletji. Ko slišimo izraz globalizacija skorajda instinktivno pomislimo, da je pri reševanju večjih vprašanj potrebno računati na stanje po celem svetu. To zlasti velja za vprašanja okolja, energije, trga, financ, delitve ustvarjenega bogastva, znanja in seveda političnih odločitev držav in vlad. V teh dneh pred izzidom nove socialne okrožnice papeža Benedikta XVI., srečanjem G8 v Aquili in ob kostituiranju novega sklica Evropskega parlamenta, bo prav, da vsaj nakažemo nekaj vidikov o tematiki globalizacije.
Na filozofsko-antropološki ravni pa človekova zavzetost za globalizacijo odgovarja na njegovo ontološko strukturo in bistvo, ker človek kot svobodno bitje želi najti odgovor na vsa ključna vprašanja na najbolj obsežen možen način. V tem se kaže človekova Bogu-podobnost, presežnost človeškega uma in svobode, ki oba izhajata iz Božjega bistva. Zato ne preseneča dejstvo, da je globalni pogled na svet in pojmovna izraznost te razsežnosti najbolj prisotna v verstvih, od tistih z mitološkim ozadjem, kot v verstvih v enega Boga, judovstvu, krščanstvu in islamu, ki so vsa razodeta verstva. Ko Jahve sklene zavezo z Mojzesom, oziroma izvoljenim ljudstvom Izraelom, jasno pove Mojzesu, da je izbral Izraela, da ponese njegovo ime med narode, in da je to Izraelovo bistveno poslanstvo. Vstali Kristus je učence po prikazovanjih po vstajenju pred odhodom k Očetu zbral na gori in jim slovesno zagotovil in naročil: »Dana mi je vsa oblast v nebesih in na zemlji. Pojdite torej in naredite vse narode za moje učence. Krščujte jih v imenu Očeta in Sina in Svetega Duha in učite jih spolnjevati vse, karkoli sem vam zapovedal. Jaz sem z vami vse dni do dovršitve sveta« (Mt 28, 18-20). Jahvejevo naročilo Izraelu, da naj ponese nnjegovo ime med narode, je globalno, ker nobeden narod ni izključen. Kristusov naročilo je veliko bolj opredeljeno in jasno. Vstali Gospod učencem najprej zagotovi, da je prejel vso oblast v nebesih in na zemlji, torej nad vsem stvarstvom. Na osnovi tega dejstva pošlje učence k vsem narodom z zelo jasnim naročilom, da vse narodej naredijo za njegove učence in da jih naučijo spolnjevati vse, karkoli je zapovedal učencem. Kristusovo sporočilo in naročilo sta zelo osebni. Vsa oblast v nebesih in na zemlji je dana samo vstalemu Gospodu in nikomur drugemu. Kristus je vsakemu učencu in vsem skupaj naročil naj naredijo vse narode za njegove učence. V tem naročilu so vsi odnosi izrazito osebni, kljub temu, da je poslanstvo vesoljno. Učenci so dobili bolj jasno nalogo kot Mojzes in Izrael na Sinaju. Jezus jim ni naročil, naj le njegovo ime ponesejo po vsem svetu, ampak naj vse ljudi in narode naredijo za njegove učence, ki bodo sponjevali vse, kar je Kristus zapovedal učencem. Naloga vseh Jezusovih učencev v vseh časih in na vseh krajih je zelo točno opredeljena, narediti vse ljudi za Jezusove učence, to je, da bodo vzpostavili s Kristusom oseben odnos, kakor so ga vzpostavili prvi učenci, ker je vsak človek priviligiran kraj dinamike odrešenja. Odrešnenjska dinamika ni nekaj anonimnega, skritega, zgolj osebnega in navzven neprepoznavnega, ampak je nasprotno delovanje, ki spreminja človeka od znotraj, preminja pa tudi njegove odnose najprej do Kristusa, nato pa do vse ljudi, s katerimi se v življenju in sicer srečuje. Apostol Pavel uči, da je odrešenjska dinamika skazovanje moči, tiste moči, ki je Kristusa obudila od mrtvih. S tako držo vsak kristjan pričakuje, oziroma ustvarja novo nebo in novo zemljo, je prisoten v božjem globalizacijskem procesu.
V apostolih je bila ta vesoljna, katoliška, globalna zavest več kot jasno prisotna, ker je bistvena sestavna prvina teologije odrešenja in poslanstva vsakega Kristusovega učenca v času zemeljskega potovanja v večno domovino. Kadar pa se vsaj malo resneje poglobimo v nauk apostolov, pa presenečeni odkrijemo, kako jasno so se zavedali alternativnosti ali po domače drugačnosti krščanskega nauka o globalnem pomenu poslanstva Cerkve in vsakega kristjana že v takratnih okoliščinah. Preseneča pa tudi zelo hitra in nasilna reakcija takratne poganske zamisli o globalizaiji, ki se je utelesila v Rimskem imperiju ali v Pax romana.