Duhovna misel za praznik Srca Jezusovega. Pripravil pater Viljem Lovše.

DUHOVNA MISEL (petek, 19. junij 2009, RV) - Spoštovana poslušalka, dragi poslušalec. Najbolj zgovoren simbol Božje ljubezni do človeka je vsaj v latinskem bogoslužju srce Jezusovo, ki ga vojakova sulica odpre vsemu svetu in tako vsem omogoči dostop do Božje skrivnosti.
„Iz roda v rod gredo misli njegovega srca, da reši smrti svoje otroke in jih ob času lakote nahrani,“ pravi vstopni spev v mašo. Odmeva na 33. psalm, ki razlgaša: „GOSPOD podira namere narodov, zametuje načrte ljudstev. GOSPODOV nasvet pa ostane na veke, misli njegovega srca od roda do roda“.
Božji načrt je njegova odločenost, da ljubi človeka. Te odločenosti ne more premagati nobeno nezaupanje niti hudobija. Bog ostaja v vsakem primeru solidaren s človekom. Jezusovo srce ta Božji načrt razodene in vsem oznani, vsem in za vedno.
Kljub vsemu, če upoštevam svoje srce, ne morem, da se ne bi vprašal: kaj me v tej Božji ljubezni do nas ne prepriča? Zakaj ostajam pred dokazi njegove ljubezni tako neobčutljiv? Zakaj me njegovo odprto srce prav nič ne gane?
Gospodove zapovedi v primerjavi s posvetno modrostjo, ki prežema naše življenje, največkrat nimajo pravega odmeva in zato ne čutimo privlačnosti do njih, ampak se jih bojimo in jih zavračmo. In vendar je Gospod dejal, da bo nad Davidovo hišo in nad prebivalce Jeruzalema razlil Duha naklonjenosti in prošenj. „Ozirali se bodo name, na tistega, ki so ga prebodli“ (Zah 12,10). Janez evangelist ta odlomek razlaga kot podobo Jezusove smrti na križu. Bog se pusti prebosti. Odrešenje izvira iz dejstva, da nanj, ki smo ga prebodli, pogledamo z drugačnimi očmi. Ni druge poti, da bi se lahko spreobrnili in verovali. Nič ne pomaga, če se razjezimo sami nase ali sanjamo o neki višji pravičnosti, ki jo srce zajema iz Božje skrivnosti. Pomaga pa ganjenost pred tako ljubeznijo, ki ti vrača dragocenost, čeprav si je nevreden.
To kaže Janezovo pričevanje. On sam je z lastnimi očmi videl in bil priča, kako mu je eden od vojakov s sulico prebodel stran in takoj sta pritekli kri in voda. Pri tem ne misli zgolj na dejstvo, ki ga je videl, ampak predvsem na pomen tega dejanja. Pomen ustreza temu, kar pravi na začetku evangelija: „Videli smo njeno veličastvo, veličastvo, ki ga ima od Očeta kot edinorojeni sin, polna milosti in resnice.“ (Jn1,14) Prebodeno srce kaže veličastvo in dogodek je povedan zato, da bi tudi tisti, ki bere, lahko samega sebe našel v izkustvu ljubljenega učenca. Janez tu ne govori o novici iz kronike. Želi razkriti skrivnost, ki človeku lahko prenovi in preobrazi vse njegovo življenje. Njegovo veličastvo se prikaže vsakemu, ki gleda nanj in čuti, da ga je prebodla moč Jezusove ljubezni in bolečine, da tega ni dojel že prej. Takrat bova videla, kakor pravi prerok Ozej, Božje delo za nas. „Jaz sem Efrajima učil hoditi, jemal sem jih na svoje lakte, pa niso spoznali, da skrbim zanje ... bil sem jim kakor tisti, ki si vzdigujejo otroka k licu.“ (Oz 11,3-4)
Naj nama dobri Oče podari, da bova iz Jezusovega prebodenega srca na križu upala in znala zajemati pravo spoznanje Božje ljubezni do naju osebno in do vsakega človeka.
Z odlomkom o vojaku, ki prebode Kristusovo stran, naju želi evangelist Janez spomniti na gledanje Božje ljubezni do nas, ki omogoča življenju dostop tja, kjer si nismo mogli predstavljati, da je mogoče. Midva za ljubezen do Boga nimava jasnih razlogov. Če pa se ustaviva v molitvi, se v srcu kmalu prebudijo razlogi za ljubezen do Boga. Povabljena sva, da tudi midva doživiva, kako naju je Kristus zaprl v rano svojega srca, v svojo vsemu svetu odprto srčno stran. Usposablja naju za svoja sopotnika in tovariša. Skupaj z njim lahko pričujeva o sijaju Božje ljubezni do slehernega človeka. Tam, kjer sva, in takšna, kakor sva. To je Božje delo in dar Cerkvi in vsakemu izmed nas. Ali ga želiš tudi ti sprejeti in iz njega živeti? Povabljen.