Duhovniki morajo biti strokovnjaki za Boga in strokovnjaki za duhovno življenje

VATIKAN (torek, 16. junij 2009, RV) – Duhovniki morajo biti strokovnjaki za Boga in strokovnjaki za duhovno življenje. S temi besedami bi lahko na kratko povzeli učenje Benedikta XVI. o vsem, kar se nanaša na poslanstvo duhovnikov v Cerkvi. V štirih letih svojega papeževanja, je Benedikt XVI. večkrat govoril o identiteti duhovnikov v sodobnem času, in slednja bo tudi eno od pomembnih področij, postavljenih v središče Leta duhovništva, ki se bo uradno začelo ta petek, z večernicami pred praznikom Srca Jezusovega, ki jih bo papež vodil v baziliki sv. Petra.
Vernik, ki gre k maši, ki poklekne v spovednici, ki prosi za duhovni nasvet se pri tem vedno sreča z duhovnikom, vendar se v resnici hoče srečati s Kristusom in hoče poslušati Božji glas. To je tudi preprosto in obenem najvišje poslanstvo vsakega duhovnika. Biti obličje, za katerim je moč slutiti neko drugo Obličje, oznanjati besede, ki so Beseda. Iz te izjemne in posebne odgovornosti, ki je izven dosega zgolj človeških lastnosti, pa izhaja ravno duhovnikova človeškost sama, ki se neprestano oblikuje po božanskosti najvišjega Duhovnika, Kristusa.
Papež Benedikt XVI. je temo duhovništva odpiral ob vsaki priložnosti in tudi dal smernice za prihajajoče Leto duhovništva. Jasno je, da je duhovnik, obtežen s svojimi omejitvami in obdarovan z milostjo svojega stanu, poklican, da z merilom svetosti vsak dan oceni in ovrednoti svoj poklic, da sistematično pregleda svojo vest; svetost pa pomeni biti drugi Kristus. To je sveti oče nakazal med letošnjo krizmeno mašo, ko je pred duhovnike postavil devet vprašanj, ki so kot katalizator za duhovno čistost: Smo zares prežeti z Božjo besedo, je zastavljal vprašanja sveti oče. Je Božja beseda zares hrana od katere živimo? Jo zares poznamo? Jo ljubimo? Se v sebi ukvarjamo s to Besedo do te mere, da se resnično vtisne v naše življenje in oblikuje naše misli? Ali se ne dogodi pogosteje, da se naše razmišljanje vedno znova oblikuje ob vsem, kar ljudje govorijo in počno? Ali niso morda prevladujoča mnenja in merila prej tista, po katerih se vrednotimo in ocenjujemo? Ali morda ne ostajamo na površju vsega, kar običajno napolnjuje življenje današnjega človeka? Ali zares dopuščamo, da nas Božja beseda notranje očiščuje?
Papež neprestano spodbuja k višjemu. Duhovnik je po papeževih besedah človek, ki je odrešen zemeljskih vezi in darovan Bogu. Na cilju te poti je cilj sam, in zato se je Benedikt XVI. tudi odločil razglasiti Leto duhovništva: da bi v duhovnikih spodbudil njihovo naravnanost in prizadevanje za duhovno popolnost, kakor je zatrdil 9. marca, ko je pred Kongregacijo za duhovščino napovedal prihajajoče leto. O tem je tudi govoril med svojim potovanjem na Poljsko leta 2006, ko je dejal, da verniki od duhovnikov pričakujejo le eno stvar: da so strokovnjaki za spodbujanje srečanja človeka z Bogom. Od duhovnika se ne zahteva, da je strokovnjak za gospodarstvo, gradbeništvo ali politiko. Od duhovnika se pričakuje, da je strokovnjak za duhovno življenje, da je verodostojen in pristen v svojem življenju in v svojem poslanstvu. Papež je takrat duhovnike tudi pozval, da svoj pogled uprejo v Kristusa, da živijo skromno življenje, življenje solidarno z verniki in vsemi, h katerim so poslani. Služite vsem, je dejal, če živite iz vere, vam bo Sveti Duh prišepetaval, kaj morate reči in kako morate služiti. Pogled, ki je vedno uprt v Boga, je torej pogled v človeštvo. Duhovnik živi med dvema svetovoma, vendar je papež vedno zelo realen, kadar je govora o ocenjevanju vpliva zemeljskih stvari na duhovnikovo dušo, ki mora biti vedno usmerjena proti nebesom. Tako je med krizmeno mašo leta 2008 dejal, da duhovnik mora biti buden, mora biti stražar pred zlom, ki preti, mora svet ohranjati buden za Boga. Duhovnik mora vedno biti na nogah, stati pokončno pred tokovi časa, biti pokončen v resnici in v prizadevanju za dobro.
Sredstva za dosego popolnosti so znana vsakemu duhovniku: evharistija, predanost poglobljeni molitvi, stalno izobraževanje. O tem papež govori vsak teden, kadar sprejema škofe iz vsega sveta. V njegovih govorih je vedno zaznati rdečo nit o tem, kaj duhovnika naredi duhovnika. Tako je 13. maja 2005 dejal: To, kar sestavlja našo dušnopastirsko poslanstvo, ne more biti rezultat naših osebnih zmožnosti. Nismo poslani, da bi oznanjali sami sebe ali naša prepričanja, temveč da oznanjamo skrivnost Jezusa Kristusa in po Njem merilo resničnega humanizma. Naloženo nam je, da ne govorimo z mnogimi besedami, temveč da smo odmev in prinašalci ene same Besede, Božje besede, ki je za naše odrešenje postala meso.