Komentar: Volitve v Evropski parlament

RIM (četrtek, 4. junij 2009, RV) – Danes je prvi dan volitev za Evropski parlament. Tako državljani Evropske unije od danes do nedelje zvečer odločamo, kdo in kako naj odloča o velikih vprašanjih, ki ne bodo odločilna le za Evropo, ampak posredno za ves svet.
V predvolilnem času smo prav gotovo premalo slišali o tem, kako so vse zakonodaje posameznih držav članic uradno usklajene z veljavno evropsko zakonodajo. Pred vstopom v Evropsko unijo je, denimo, Slovenija morala pregledati in uskladiti celotno veljavno zakonodajo, kar pomeni okrog 20.000 veljavnih pravnih določil. Že zaradi tega je nesmiselno in zavajujoče govoriti, da Evropski parlament ni pomembna ustanova in da evropski poslanci niso pomembne osebe, ker da ne odločajo o velikih zadevah.
Ob tem pa moramo opisati tudi drugo plat medalje, da v Evropi mnogi nočejo sprementi svojih pogledov na evropsko stvarnost in so še manj pripravljeni na nov način razmišljati o prihodnosti Evrope, zlasti v času krize, kakršna je danes. V zadnjih tednih se je v tem pogledu v Franciji razvila velika politična razprava, zakaj je francoska in na splošno vsa evropska levica v času krize tako tiho in ne izkoristi krize za svoj politični odskok v prihodnost. Francoski politolog Marc Lazar v enem svojih zadnjih člankov navaja, kako so se levičarski politiki, kot so angleški laburist Gordon Brown, Zapatero v Španiji, voditeljica francoskih socialistov Segolene Royal in nemški socialni demokrati umaknili v ozadje in zagovarjajo zelo zmerne, naravnost plašne gospodarske rešitve. Na vprašanje zakaj je temu tako, odgovarja, da so miselno in politično plehki, obrabljeni in v stanju, da na zahtevno stanje odgovarjajo megleno. Portugalski socialist in predsednik Mario Soares trdi, da je socialistična rak rana socialistična razpršenost in svojeglavost posameznih voditeljev. Francoski levičar Daniel Cohn-Bendit pa pravi, da je levica ostala na zamislih narodne samozadostnosti in zato zahteva manj Evrope, namesto, da bi se borila za več Evrope. V tej svoji analizi evropske levice Lazar gre celo tako daleč, da z veliko hudomušnosti prikliče iz spomina Brechtovo ugotovitev in ironijo o levičarskih strankah, v katerih trajno vlada prepričanje, da ima stranka vedno prav. Če je temu tako, pravi Brecht, ne preostane drugega, da razpustimo narod in izberemo nekaj drugega. In prav v tem se kaže vsa miselna in politična praznina evropske levice.
V Italiji v teh dneh tudi poteka podobna javna razprava, ki pa je osredotočena na veliko miselno in filozofsko vprašanje etike v politiki. Italijanski finančni minister Giulio Tremonti je danes v pogovoru za rimski dnevnik Il Messaggero dejal, da je problem italijanske levice v tem, da je ukinila etična pravila tako v politiki kot v gospodarstvu. Zanjo je dobro le tisto, kar ji trenutno koristi. To pa je tipično ideološki pristop levice k bistvenim človeškim vprašanjem. Ker si italijanska levica sama postavlja etične norme in načine obnašanja, jo to vodi na rob družbe, ker ljudje nočejo izkoriščanja s pomočjo države, ampak želijo sodelovati v delu za skupno dobro in to v duhu solidarnosti. Slednja pa je iz levičarskih poljan že davno pobegnila, tudi zaradi preganjanja.